Za drugi julijski dan je Jani izbral
goro, po kateri so baje naravnavali ure tako na naši kot na italijanski strani
meje, zato sta se je prijeli imeni Poldnik in Pizzo di Mezzodì, pri nas tudi
Kopa (2063 m). A s pravo množico zemljepisnih imen sva se »spopadla« že na
izhodišču (če vas to ne zanima, naslednji odstavek preskočite).
Kolovoz se je zelo poslabšal. Kos poti je bil bolj podoben razriti suhi strugi, poraščeni s travo. Z nje sva stopila na udobno gozdno stezo, posejano s skalami. Po strugi levo pod nama je komaj slišno curljala voda; po lesenih stopnicah sva se spustila k njej in jo prestopila. Na drugi strani naju je čakal možic, steza pa se je nekoliko zožila in namesto skal so jo pestrile korenine. Poseki pred seboj sva se v lepo speljanih ključih ognila v desno. Kljub več uhojenim bližnjicam sva se držala markacij. Za robom gozda na desni se je vlekel širok bel pas skal.
Čez rateški mejni prehod sva se odpeljala
v Fužine (Fusine in Valromana), kjer sva pod klancem (tako se tisti predel tudi
imenuje na naših zemljevidih, na italijanskem Tabacco 019 pa Villa alta) zavila
levo proti Mangartskim ali Belopeškim jezerom (Laghi di Fusine; na italijanskem
zemljevidu sta poleg spodnjega – inferiore – in zgornjega – superiore – še dve,
mali – piccoli). Ti imeni sta na našem planinskem zemljevidu zahodnih Julijcev;
v Atlasu Slovenije sta narisani samo večji jezeri, slovenski imeni pa sta dve
in se razlikujeta po številu: Mangartski jezeri in Belopeška jezera (kakor da
sta Mangartski le veliki, Belopeška pa vsa, četudi malih v atlasu ni), toda
Mihelič ima obe v dvojini; zemljevid Jalovec
in Mangart pozna Zgornje in Spodnje Belopeško jezero, narisano pa je tudi
eno malo, a brez imena; po Tumovem Imenoslovju
Julijskih Alp (v kazalu piše Mangrtsko Dolenje in Gorenje jezero) se je
Zgornje po starem imenovalo Jezerce, Belopeška so prevod iz nemščine (Weissenfelser Seen), navaja pa še imena Lanška (spačenka iz
nemškega Lahn = plaz) in Klanška jezera (po posestnikih Pod Klancem) ter staro
domače ime Rateška jezera, ki »sedaj ko so izgubili Ratečanje posest, ni več
dobro rabno«; Wikipedija navaja še ime Fužinska jezera. Kaj pa je Bela Peč? Po
naših zemljevidih Villa bassa, ampak Pavle Merku (tako kot Wikipedija) pravi,
da je Bela Peč slovensko ime za Fusine in Valromana (nemško Weissenfels),
Stritar pa v 111 izletih po
slovenskih gorah trdi, da je Bela Peč Fusine Laghi (na
naših zemljevidih Pri Jalnu). Popolna zmešnjava.
Ob cesti proti
jezerom(a) je začetek urejene in označene Poti ob Jezerskem potoku (Sentiero
del Rio del Lago). Do spodnjega jezera je slab kilometer, kmalu za njim pa je
zgornje, ob katerem je veliko parkirišče. Pred odhodom sva se sprehodila ob
obali. Jezero obdajajo Rateške Ponce, Mangart, Travnik, Bukovnik, vidi se že
Poldnik. Zelo lepo je tam.
Mimo
okrepčevalnice Pri sedmih palčkih (Ai sette nani) in table z zemljevidom
območja sva se odpravila po poti 514 (ne 515, kakor piše Stritar – do te je še
kaka ura hoda). Onkraj mostička se levo odcepi pot 512 proti Zacchijevi koči
(Rifugio Zacchi), midva pa sva nadaljevala desno mimo lesene ograje. Kmalu sva
spet zagledala Poldnik. Kolovoz naju je vodil po travniku, na levi belem od
ivanjščic, na desni posejanem s kukavicami in drugimi rožami. Pojavili so se
prvi šopi tako temnih orlic, da so bile gotovo črnikastovijolične. Pri stanovih
Jezerske planine (Alpe del Lago, 1006 m) sva se začela rahlo vzpenjati proti
gozdu. Zelenje so ponekod poživljala rumena grozdasta socvetja nagnoja. Kmalu
se je v levo odcepila pot 516 v Plazje (Forcella della Lavina), midva pa sva
šele na naslednjem razcepu zavila desno ter kmalu za rumeno tablo z napisom Azienda faunistico venatoria Picco di
Mezzodì stopila iz gozda in pred prežo zavila levo čez travnik.
Kolovoz se je zelo poslabšal. Kos poti je bil bolj podoben razriti suhi strugi, poraščeni s travo. Z nje sva stopila na udobno gozdno stezo, posejano s skalami. Po strugi levo pod nama je komaj slišno curljala voda; po lesenih stopnicah sva se spustila k njej in jo prestopila. Na drugi strani naju je čakal možic, steza pa se je nekoliko zožila in namesto skal so jo pestrile korenine. Poseki pred seboj sva se v lepo speljanih ključih ognila v desno. Kljub več uhojenim bližnjicam sva se držala markacij. Za robom gozda na desni se je vlekel širok bel pas skal.
Po kaki uri sva
dosegla Sella Colrotondo (1400 m), sedlo, ki se imenuje po bližnjem vrhu
Colrotondo (Črnem vrhu, 1486 m; komaj verjetno naključje: naš Črni vrh nad Soriško
planino meri do metra enako!). Najprej sva napravila nekaj korakov v desno na
razgledišče, kjer tiči lovska hiška. Čeprav razglede ovira drevje, sva se takoj
navdušila nad slikovitim Travnikom. Nato sva se vrnila na sedlo in nadaljevala
v nasprotno smer; šele zdaj sva stopila na pot 515. Po krajšem spustu sva se
začela spet strmo vzpenjati po gozdnatem grebenu, poraslem z borovničevjem, in
čez čas zložneje desno pod njim.
Ko se je gozd razredčil,
so se pojavili prvi grmički navadnega slečnika. Rastlinstvo je sploh postalo
barvitejše: trilistne vetrnice, glavičasti repuši, pritlikave vrbe, šipek,
zlatice, krvomočnice, alpski srobot, lakote. Onstran Kanalske doline sva videla
Gorjansko planino,
levo od nje Ojstrnik,
desno Dobrač.
Ozka strma peščena in zemljata stezica je bila marsikje podrta in še bolj bi
bila, če je ne bi zadrževale korenine. Na najstrmejših odsekih nama je zelo drselo,
ker je bilo vlažno. Cvetana se je še kar množila: dvocvetne vijolice, pogačice,
špajke, krvomočnice, progasti volčin. Veselila sva se pogleda na Jezersko planino
in del zgornjega jezera, ki se je zdaj v soncu bleščalo modrozeleno.
Pol ure nad
sedlom Colrotondo sva stopila na manjše sedelce, kjer sva zavila desno navzgor,
še prej pa sva šla malo naprej pogledat, ali je kaj razgleda. Našla sva
prostor, ki je skoraj bolj kot za razgledišče prikladen za počitek in malico.
Med ruševjem in nizkimi macesni so cveteli resje, vijolice, deveterolistne
konopnice, alpski kosmatinci, rumeno milje, navadni volčin. Čez slabe pol ure
sva naletela na prvo zaplato snega in melišče. Po njem sva napravila le nekaj
korakov, potem pa se povzpela strmo ob njegovem levem robu. Tam so cveteli navadni
alpski zvončki in alpske mastnice. Še eno manjše melišče na levi sva prečila na
zgornjem koncu, potem pa naju je puščica na skali usmerila desno in onstran ozkega
pasu slabega gozda sva nadaljevala skoraj naravnost navzgor po zagruščeni
plitvi grapi. Opazila sva ozek trak večstopenjskega slapu v Travniku (Mt.
Traunig/M. Traunik, 2204 ali 2200 m). Videla sva Tromejo,
desno od nje pa zgornjo postajo žičnice nad Podkloštrom (Arnoldsteinom). S
pogledom sva našla tudi Zacchijevo kočo. Med avriklji, alpskimi velesami in
drugim cvetjem sva po dobre pol ure grizenja kolen in celo nekaj malega plezanja
dosegla križišče. Pot 519 se odcepi levo v Remšendol
(Valromano) in na kažipotu piše, da je samo za izkušene. Zavila sva desno med
ruševje, kamor naju je usmeril napis Picco
na skali. Čez dobre četrt ure sva dosegla vrh, pod katerim so naju razveselili
clusijevi svišči.
Poleg zveriženega kovinskega križa stoji
vpisna skrinjica z zvezkom. Čez skale položena preperela deska služi za klopco,
a iz nobenega fotelja ni takšnih razgledov kot z nje. Vso pot sva občudovala
Travnikov »zaviti rog« in Mangart, zdaj pa sta se dvigala natanko pred nama. Že
samo zaradi pogleda na ta imenitni par se je bilo vredno povzpeti sem gor, a je
bilo še veliko drugih: Rateške Ponce, Vevnica, Kaninsko pogorje, Viš in Montaž,
Karnijske Alpe, Dobrač (tega menda vidiva »od povsod«), celo Visoke Ture, na
drugi strani pa Karavanke. Seveda tudi Belopeški jezeri in Jezerska planina. Samo
kavke sem pogrešala.
2 komentarja:
So naključja, ni naključij?
Ravno pred dnevi sem brala 111 izletov v slovenske gore in ker smo poleti z avtodomom zelo radi pri Belopeških jezerih, sem se odločila, da enkrat pa moramo na Kopo.
In še sreča, da sem vaša redna bralka, ker ste tu pot zelo natančno opisali.
Hvala!
Upam, da nam res kmalu uspe ta podvig.
Srečno hodite in lepo se imejte!
Mojcej hribovska
Objavite komentar