Svačica v megli

V sredo, 17. septembra, sva se odpravila na Svačico (Bielschitzo), ker sva verjela, da bo sonce in torej tudi razgled, ki je z nje menda imeniten, saj je skoraj dvatisočak (po Klinarju in zemljevidu Karavanke – osrednji del 1953 m, po Janši 1958 m, po avstrijskem Kompassu celo 1959 m, naš Stol in Begunjščica pa se je temu podatku modro izognil).

 

Z naše strani je najkrajša pot na mejno Svačico po stezi skozi Zagon. Tako sva se odpeljala v Moste pri Žirovnici, od koder sva sledila rjavim smerokazom Završnica. Mimo makadamskega odcepa levo proti Valvasorjevemu domu in velikega parkirišča do Zavrh bara sva se vozila po slabi asfaltni cesti, od tam pa po makadamu. Dosti hitreje kot prvikrat, ko sva tod pešačila, sva prečkala Završnico ter puščala za seboj MHE Žingarica, počitniško hišico, tablo o Titovi vasi in partizanski spomenik, pastirsko hišo z napisom Smokuška planina pri Žagi. Trije strmejši odseki ceste so asfaltirani; pri zadnjem, najdaljšem, piše Prva prestava. Cesta je ozka in zelo jamasta; še posebno »hudi« so odtoki za vodo, zadnji pred parkiriščem pri Jagrskih bajtah prav nevaren.

 

Od Tinčkove koče (1070 m) sva se povzpela mimo kažipotov in korita, nad katerim je razcep; tam sva nadaljevala levo. Pod počitniško hišico na levi sva prečkala suho strugo in najina stezica se je združila s širšo stezo. Takoj zatem sva se spet držala leve. Na desni se je ves čas vlekla grapa. Pred petimi leti so naju vodile oranžnordeče črte, a tokrat sva opazila prvo šele čez 10 minut, pa še ta je že obledela. Pot nama je popestrilo nekaj resastih zvezdic. Na razcepu pri veliki skali čez kake četrt ure sva zaman iskala oranžna kolobarja ‒ bodisi ker se ne vidita več bodisi ker nisva našla prave skale. Tudi tu sva se odločila za levo smer. Na nekaj skalah so bili (morda) ostanki rdeče barve in kupček kamenja je (morda) ostal od možica. Stezica se je izgubljala. Ko so naju ustavile skale, sva prišla prav do grape in čeprav na oni strani nisva videla nadaljevanja, sva jo prečkala. Tam okrog je raslo obilo sirovk. Na Hribi.net piše »lahka neoznačena steza«; lahka je res, le najti jo je težko. Končno sva jo spet ujela; bila je kar dobro razvidna, večinoma strma, ponekod v ključih. Začela je zavijati desno in se oddaljevati od grape. Gozd se je zredčil, čedalje več je bilo macesnov in ruševja.

 

Ko sva se znova približala grapi na levi, je bila čisto zaraščena. Da je na tem koncu veliko malinovja in jerebik, se spominjam izpred petih let, od drugega poskusa priti skozi Zagon na Srednji vrh, a letos so jerebike kazili porjaveli listi in niti ene rdeče jagode ni bilo na njih. Znašla sva se pred dvema stezicama: leva je izginjala v grmovje, midva pa sva izbrala desno. Če sva se ozrla, sva videla visoke gore z velikimi melišči. Bolj slutila pravzaprav, saj so se le tu in tam pokazali iz megle. Tudi najina stezica je zavila levo. Ob njej so cvetele močvirske samoperke, vsaj mislim, čeprav tisto ni ravno močviren svet, le vlažen. Ko sva stopila iz gozda, naju je pričakalo ruševje. Vanj sta vodili dve stezici, a po nobeni nisva prišla daleč; pred seboj sva videla grapo, iz katere se je slišal šum vode, in na pobočju onkraj stezo. Obrnila sva in namesto v ruševje zavila strmeje desno pred njim (gledano od spodaj). Stopila sva na ozek pas travnika. Grapo, ki sva jo prej gledala iz ruševja, je že do vrha zalila megla in tudi od zadaj se je plazila proti nama.

 

Dosegla sva širšo stezico, ki je pritekla prečno z desne od spodaj in se v levo nadaljevala skozi malinovje. Tudi midva sva zavila tja. Končno sva našla markirano spodnjo pot z Zelenice na Stol. Nad njo stoji propadajoče betonsko zavetišče z napisoma Šija in Zelenica (desno). Levo spodaj sva kljub megli zaznala skalo z napisom Stol, markacijo in puščico. Sledila sva ji čez travnik med zaplatami ruševja in premočenimi ostanki poletne cvetane: zvončic, sviščev, klinčkov, osatov. Nato sva napredovala po zaraščeni stezici, mokrih skalah in spolzkih koreninah v skromnem gozdu. Spet naju je obdajalo malinovje, tudi borovničevje in sleč, celo rdeči ribez. Slabe pol ure od podrtega zavetišča sva se ustavila na križišču v krnici V Kožnah, kjer se nama je z desne pridružila zgornja pot z Zelenice na Stol.

Od stičišča poti sva kmalu prišla v kamnit svet; med balvani so zeleneli večji in manjši otoki ruševja, cveteli sviščevci in močvirske samoperke, rdele brusnice, od alpskih veles pa so ostale le še »lučke«. Megla se kar ni hotela razkaditi. Pot se je vzpenjala v ključih, čez čas pa se je zravnala in naju vodila po sila razbitem svetu. Za veliko skalo z napisom Zelenica in puščico nazaj sva prišla do križišča. Na skali z mejno markacijo in napisom Zur Klagenf. Hütte sta naju zbegali puščici levo in desno, na drugi pa je bil podoben napis s puščico samo desno, kakor je tudi prav. Za pot v levo, kamor se gre na Stol, ni bilo nobenega napisa.

 

 

Zavila sva desno. Srečala sva dva Avstrijca; ona je za silo govorila slovensko. Izvedela sva, da prihajata od Celovške koče in da tam ni megle, koči pa da popravljajo streho. Prečila sva veliko melišče; potka se je najprej spuščala, potem pa sva se spet vzpenjala med skalami in znova rahlo dol in gor. Pusto šopasto travo, ki je rasla ponekod po melišču, so popestrile redke rože, na primer resasti sviščevci in nizki osati, ki jim ne vem imena, pa tudi žareče jesenske barve listov. Po strmem spustu sva se povzpela na rob. Na skali je bil poleg puščic desno napis Vert. (Vertatscha?), za nazaj modro-rumena markacija (Panoramaweg Südalpen) za Stol, levo pa nič. Šla sva pogledat v levo, kamor so poleg mejnih markacij vodile tudi rumeno-modre. V nekaj minutah sva se znašla na sedlu Belščica (Bielschitzasattel, 1840 m, na zemljevidu Stol in Begunjščica Rupa) z mejnim kamnom XXV/118 in s kažipoti. Zaradi ledenega vetra sva se topleje oblekla. Sledila sva kažipotu naprej Bielschitza 20min 665. Pri kamnu 116 se je vzpon končal in zavila sva desno po stezi čez travnik ob pasu ruševja. Na razpotju pri kamnu 110 in tabli brez napisa sva imela možnost zagristi levo v breg po stezi skozi ruševje, nadaljevati na drugo stran navzdol ali zaviti desno. Markacij ali kažipotov ni bilo. Zavila sva levo. Med vzpenjanjem sva se ozrla in spodaj videla razpotje, pod njim pa kotlinico Skledo (tako zemljevid Karavanke in avstrijski) ali Vatelco (tako zemljevid Stol in Begunjščica). Šlo je čedalje strmeje, čisto naravnost navzgor. Tu in tam je bilo treba stopiti visoko čez skale. Po četrt ure je pritekla z leve markirana pot; očitno sva se vzpenjala po tisti, o kateri Klinar pravi: »Lahko se povzpnemo tudi s sedla Vrtača, ki ga s sedla Belščica dosežemo po slovenskem ozemlju v treh minutah, je nekoliko ugodneje, a tudi strmo.« Kje sva zgrešila markacije, sva sklenila dognati dol grede. Brž nato sva zagledala vrh; pri kamnu 112 sva odložila palice, da sva si do vrha lahko pomagala z rokami. Dosegla sva ga v nekaj minutah. Zgoraj je komaj prostora za križ (na njem piše 1958 m), skrinjico in geodetski kamen. Dobro, da sva bila sama, sicer ne vem, kam bi se dali. Zaradi megle žal nisva imela popolnoma nikakršnega razgleda, zato sva kar hitro obrnila.

 

 

Pri kamnu 112 sva pobrala palice in zavila za markacijami desno od poti, po kateri sva prišla gor. Od Celovške koče je prihajal hrup. Z leve, precej od daleč, sva slišala trušč valečega se kamenja ali celo skal; če sva si ga razložila prav, je moral biti kar pošten podor. Strmo sva se spustila med ruševjem. Z roba na desni bi bila morala videti kočo, a v megli je nisva. Ne prezahtevno plezanje se je končalo pri kamnu 115. Ob nekoliko boljši vidljivosti sva dognala, da bi se bila morala gor grede pri mejniku 116 povzpeti pravokotno levo; markacij je dovolj,  le v megli jih nisva opazila, pot pa je v tistem grušču precej nerazločna. Ker je pot v desno razločnejša, naju je zlahka zapeljala. 

 

S sedla Belščica, kjer je šele zdaj pogledalo iz megle naravno okence, nisva nadaljevala po poti vzpona, ampak sva zavila desno na melišče proti Celovški koči. Po kratkem plezanju brez varoval naju je pričakala jeklenica, ki je bila zaradi mlahavosti (dva klina sta bila celo izdrta) bolj v moralno pomoč kot v dejansko; jeklenice so pri nas pritrjene dosti bolje. Pod zavarovanim odsekom sva srečala družino z otrokom v očkovem nahrbtniku in z dojenčkom v mamičinem kengurujčku. Kar precej sva se še spustila, nato pa se mimo ograjene lesene hiške povzpela k Celovški koči. Kljub temeljitemu prenavljanju strehe je delovala brez motenj. Naročila sva skromno kosilo (kremno bučno juho in pečena jabolka); ni bilo ravno poceni, a zelo okusno in imenitno postreženo. Čaj pa je pri nas večinoma boljši in predvsem ne iz vrečke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva odhajala, naju je ustavil koroški Slovenec (pisatelj in publicist Kristijan Močilnik, če se ne motim), ker je slišal slovensko besedo in si je želel pogovora v našem jeziku, potem pa naju je še spremil kos poti. Do križišča, kjer se ločita zgornja in spodnja pot s Stola na Zelenico, je šlo po starem, tam pa sva zavila levo, na zgornjo. Čeprav tod menda hodi na Stol veliko planincev, je zelo ozka, zaraščena in ne ravno zgledno markirana. Tudi ta teče med velikanskimi balvani. V bregu onstran tega razbitega sveta sva opazila stezico, za katero sva kmalu ugotovila, da je najina; na koncu krnice sva namreč zavila pravokotno levo navzgor v strmo skalnato pobočje. Od tam sva videla, kako prijazno v dolini sije sonce; saj ne, da ga dolincem ne bi privoščila, nekoliko za malo se nama je pa le zdelo, da sva se odpravila na imeniten razglednik, potem pa ves dan bolj ali manj tavala v megli. No, pozno popoldne je končno posijalo tudi pri nama. Pogled nazaj naju je še bolj utrdil v prepričanju, da sva zaradi megle zamudila marsikaj lepega, zato se prej ali slej vrneva.

 

Hudo strmi vzpon, med katerim bi bila na najbolj krušljivih mestih najbrž koristna čelada, se je po dobre pol ure končal na travnatem grebenu, s katerega sva videla Begunjščico in Srednji vrh. Globoko spodaj naju je najbrž začutila čredica srnjadi; brž se je razkropila, le najbolj lačni član se ni dal motiti pri obiranju grma. Pot je bila komaj kaj označena, je pa res, da z nje ni kam zaviti. Prečkala sva nekaj grap(ic) in zagazila v malinovje. S travnate zaplate sredi njega sva levo zgoraj opazila kažipot na Vrtačo. S podrtega kažipota, ki ga je nekdo privezal, sva razbrala, da morava desno navzdol na spodnjo pot. Pripeljala naju je na sedlo Šija (1693 m), kjer naju je pričakal cel grozd kažipotov. Nadaljevala sva levo proti Završnici. Menjaje travnik in gozd sva se mimo klopce z napisom tukaj sedijo ta zmatran' spustila k Domu pri izviru Završnice. Oskrbnica je prijazno poklepetala z nama in ni bila videti nejevoljna, ker nisva ničesar naročila. Povedala je, da je do Tinčkove koče še pol ure hoda. Jani je bil prepričan, da je rekla premalo, a se je izkazalo, da je imela prav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvo markacijo sva opazila šele pod pastirsko kočo na koncu Smokuške planine. Levo kaže kažipot Roblekov dom, midva pa sva se držala desno. Markirana gozdna cesta je tako razdrapana, da je malo verjetno, da bi se lahko kdo vozil po njej. In res sva šla mimo razcepa, od koder oranžne puščice usmerjajo na drugi krak, ki očitno obide razdrapani del. Kmalu za leso (ta kraj se imenuje Tinčkova koča – pri lesi, 1128 m) so nama markacije pokazale na odcep levo s ceste, od koder sva že videla Jagrske bajte in med njimi Tinčkovo kočo.

 

Na Svačico sva hodila slabe tri ure, nazaj dve in četrt, skok k Celovški koči pa nama je vzel še poldrugo. Celo v megli nama je bila pot všeč, a pogrešala sva razglede. Sklenila sva, da si Svačica zasluži še eno priložnost. Ali pa midva ...

Po »nenormalni« poti na Slavnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Doslej sva mislila, da je najdaljša pot na Slavnik (1028 m) najstarejša označena, to je iz Hrpelj, a se je prejšnjo nedeljo izkazalo, da tista iz Markovščine čez Mala vrata nič ne zaostaja. Zapomnila sva si jo pozimi 2010, ko sva si Markovščino izbrala za izhodišče precej prometne poti. Tokrat sva se peljala še naprej od najinega takratnega parkirišča pred barom Dimnice in pustila avto pri vodnjaku, kjer so naju pričakale troje markacije.

 

Mimo sv. Roka v Skadanščini in do razcepa kmalu po koncu asfalta za vasjo ni bilo nič novega, razen narave, kajti tod še nisva hodila jeseni. Ob poti so se šipkovi grmi šibili od rdečih jagod. Poleti je očitno cvetelo veliko vsakovrstnih rož, a zdaj se že poslavljajo ali so se že poslovile. Ametistaste možine so še kar lepe in kraško gmajno poživljajo vijolične zaplate pritlikavega ali liburnijskega šetraja. Razveselili so naju prvi jesenski podleski. Suhozidi so že precej podrti. Opazila sva neznane oznake DČD 13. Kadar nama pogleda niso zastirala drevesa, sva skoraj ves čas lahko videla Slavnik.

 

Po 45 minutah sva na omenjenem razcepu za Skadanščino namesto na desni krak, ki sva ga že poznala, zakoračila na levega čez Mala vrata. Po prvem je do cilja poldrugo uro hoda, po drugem pa tri ure in pol. Zato tukaj »normalni« planinci mogoče res ne hodijo na Slavnik, kakor je modroval Jani. No, kljub temu so naju prehiteli štirje Italijani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

To, po čemer sva hodila, je bil bolj širok kolovoz kot gozdna cesta, označen z redkimi in slabimi markacijami. Kamnita »zemljanka« desno v travnatem bregu se je izkazala za izvir; na prvi dve stopnici vanjo je bilo še mogoče stopiti, preostalo pa je bilo zalito z vodo. Pot naju je vodila mimo smreke s posebno dolgimi vejami. Hodila sva dokaj po ravnem. Na neoznačenem razcepu sva se držala levega kraka, ker je bil videti glavni, in imela sva prav. Pri zatravljenem kolovozu, ki se je postavil pred naju, nisva vedela, ali naj zavijeva levo ali desno nanj. Šopek podleskov  nama je pritegnil pozornost na skalo, skrito v travi, s shirano markacijo in lomljeno rdečo črto, ki usmerja v levo. Kolovoz je postal kamnit in se je zmerno vzpenjal. Kjer ni bilo skal, sva se ogibala lužam in blatu. Z vej rumenega drena so viseli rdeči plodovi, še več pa jih je ležalo po tleh. Cvetje se tudi v gozdu že poslavlja; še največ je bilo ciklam. Kljub temu pa je bilo vse prej kot dolgočasno: ptički so peli, polži so se ženili, debla so krasile lesne gobe različnih oblik in barv, štore pa prašnice in druge gobe.

 

Gozd se je odprl in pod seboj sva skozi drevje videla vasi. Na še enem razcepu kolovozov ni bilo nobene opazne oznake; izkazalo se je, da je pravi levi krak, saj sva več kot 50 m od razcepa na odlomljeni skali končno odkrila polovico markacije. Za nekaj trenutkov naju je ustavil napis Jama. Levo pod potjo je kar globoko brezno; po vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras naj bi bila domnevno udorna jama globoka kakih 15 m, prav toliko široka. V gozdu sva videla še več brezen. Od razcepa, označenega z markacijo in možicem, kjer sva zavila desno, sva hodila po zadovoljivo označeni stezici. Drevje se je začelo redčiti in sicer že pusto podrast so popestrila bela socvetja nekakšnih lukovk, najbrž rumenega luka. Tamkajšnji gozd krasijo z zelenim mahom obraščene skale in steza je ponekod »tlakovana« s skalnimi ploščami.

 

 

Kako uro nad Skadanščino sva dosegla travnato sedelce Mala vrata (695 m) s kažipoti in z njega po nekaj korakih v desno spet stopila v gozd. Prašnice so rasle kar po stezici, saj drugod zaradi visoke trave najbrž sploh niso našle življenjskega prostora. Nato sva se spet znašla med grmovjem, rdečim od šipkovih jagod in črnim od robidnic. Midva sva se pasla v robidovju, bleščeči zeleni hroščki pa na lukih. Nad Malimi vrati sva se vzpenjala strmeje kot dotlej. Čez čas sva imela s travnika spet nekaj razgleda: na Veliko Plešivico, Malo Plešivico, Velika vrata, za njimi se nama je zdelo, da vidiva skalnato Medvižico in Ostrič, še bolj zadaj se je vlekla Žabnica, za njo pa se je dvigala Učka. Travnik je dišal po šetraju in drugih rožah. Večina je že odcvetela, a luki in nekateri osati so bili še lepi.

 

Strmina se je unesla; steza je tekla vzporedno s pobočjem, posejanim s skalami. Zgoraj, kjer se je vlekel greben, naj bi bila še ena pot (bolj vijugasta in zato daljša), a nisva opazila, kje sta se razcepili (po zemljevidu kmalu za Malimi vrati). Začela sva se sumljivo spuščati, nato pa pri možicu in markaciji vendarle zavila levo navzgor na kamnit »kolovoz«. Na mehkejših delih je bila pot ponekod tako razrita, kakor da bi tod gospodarili divji prašiči. Potem sva se spet spuščala in prečkala gozdno cesto ali dober kolovoz. Z zemljevida sva ugotovila, da sva obhodila vzpetino Čuk (976 m). Po manjšem vzponu sva znova dosegla cesto (kolovoz) in zavila desno nanj(o). Prehitel naju je kolesar. Na koncu gozda sva zagledala »okence«, skozi katero sva stopila na plano, kjer naju je sprejel pester šum glasov prebivalcev travnika, ki jih večinoma nisva videla, zato pa so bili toliko bolj opazni sicer tihi metulji.

 

Uro in četrt nad Malimi vrati sva stala pod vrhom Slavnika. Od koče je do njega le še nekaj korakov. Ponovil se je prizor iz prejšnjega tedna: ljudi se je kar trlo, saj je bila nedelja in vreme sončno, kar je letošnje poletje redkost. Uživali smo v razgledih na morje in okoliške vrhove, bolj oddaljene gore pa smo le slutili. Na Grmado (Mali Slavnik) se tokrat nisva podala. Bilo je prijetno, tako da naju niti (ne)red v jedilnici ni spravil v slabo voljo (res ne vem, zakaj moramo stati v vrsti prav tam, kjer vsi vstopajo in izstopajo) in tudi razkuhani njoki ne.

 

Vrnitev po »normalni« poti nama je vzela le poldrugo uro, pol manj kot vzpon. Na njej sva res srečala več ljudi. Kaj pa je normalno? Kolikor planincev, toliko pravil!

Izpod Matizovca na Kofce

Včasih smo rekli od Matizovca, v nedeljo pa naju je presenetilo precejšnje parkirišče kake četrt ure pod domačijo. Koliko natanko, težko rečem, kajti z nama je bila Ajda in takrat gre počasneje. Zaradi nedelje, ker je bilo že pozno in ker že dolgo ni bilo lepega vremena, je bilo parkirišče skoraj polno. Cesta naprej je do polovice zaprta, na zapori pa je namesto prepovedi nadaljevanja vožnje prijazna razlaga kmetij Zajmen in Matizovec, zakaj je bolje parkirati tu. Sploh pa v hribe gremo, da hodimo, in ne, da se vozimo.

 

Ceste, po kateri sva se doslej vedno peljala, niti nisva imela priložnosti prav spoznati. Tokrat so ob njej cveteli svečniki, odžagano debelce nam je hudomušno kazalo jezik, prečkali smo potoček. Kmalu za njim smo zavili levo na stezo, kamor usmerja kažipot Kofce s knafelčkom namesto črke o. Zadnjič smo se pogovarjali, da pretirano buljenje v tablico ni dobro za oči, kar nekam štirioglate postanejo. Dedi je povzel, da se to v hribih imenitno popravi; očem dobro denejo zelena barva in telovadba, saj se morajo nenehno obračati na vse strani, da ne zamudijo česa zanimivega, in tako so spet lepo okrogle. Ajda v takih primerih sicer ni čisto gotova, ali naj nama verjame ali ne, posluša pa vendar. Na stezi, prepredeni s koreninami, sva ji razložila, da so nekatere sicer prinožne, ker nam služijo kot stopnice, še več pa je takih, ki – posebno če so vlažne – prežijo na nas kot nebodijihtreba drsalnice, na katerih nas zlahka spodnese. Zato je treba med hojo gledati pod noge, kadar pa pasemo zijala, se je pametno ustaviti. In ustavljali smo se obilo.

 

 

Bližnjica, ob kateri smo spoznali še zeleno obrobljene mejne markacije, se je iztekla na cesto in po njej smo nadaljevali levo v breg. Kljub prijaznemu namigu tukajšnjih kmetov je nekaj avtomobilov vendarle stalo ob cesti. Ko smo jo po še eni bližnjici spet dosegli, smo že zagledali Matizovčevo hišo. V bregu nad cesto so se pasle ovce. Z družinama z majhnimi otroki, s katerima smo se že večkrat dohiteli in prehiteli, smo se spet ujeli pri studenčku. Naslednji postanek smo imeli pri (tudi novi) žagi, kjer smo si lahko ogledali, kako nastajajo deske. Gledalcev je bilo kar veliko. Pri Ajdi sta se mešala radovednost in strah zaradi nenadnih izbruhov neprijetnega hrupa.

 

Nadaljevanje vzpona je bilo precej naporno, saj se je Ajda odločila, da bo stopala samo po skalah in koreninah. Kmalu po tistem, ko smo prečkali kamnito pot, smo vstopili skozi leso na travnik. Po razlagi, kaj je lesa in čemu služi, smo jo skrbno zaprli za seboj. Čeprav je krave ne znajo odriniti, smo jo »zaklenili«: verigo nataknili na žebelj, za vsak primer – navsezadnje se kateri lahko posreči. Onstran travnika je gozd postal svetlejši zaradi poseke in tudi sonce se je potrudilo, le vrhovi Košute so se zdaj eden, zdaj drugi skrivali v nemirnih oblakih.

 

 

 

 

 

 

 

 

Končno smo premagali še zadnjo strmino in zagledali prikupno planino. Nekaj krav se je še paslo. Na Kofcah je zelo lepo, le s tisto odurno betonsko cesto na koncu so ga nadvse polomili. Okrog koče je bilo toliko planincev, da smo komaj našli prostor. Na žgance s kislim mlekom in štruklje je bilo treba kar nekaj časa čakati, a je bilo vredno – pa tudi potrebno, če sodim po tem, koliko je pojedla Ajda, ki navadno jé kot ptiček ali pa sploh ne. Do klopce pri križu se nismo povzpeli, ker je vnukinja odkrila plezalno steno, gugalnico in tobogan. Zlasti od stene se je težko ločila. Oblaki so se začeli naglo spuščati, skrili so že križ in dosegli konje, ki so se nad kočo pasli v veselje (posebno malih) planincev, zato smo se brž odpravili v dolino.

 

Vrnili smo se po isti poti. Ajda je zlezla na vsak štor (z enega kljub svarilom potem ni mogla dol sama ‒ bomo videli, ali bo nauk, ki je sledil iz tega, obrodil kake sadove), podrta debla je izkoristila kot gredi, kjer pa ni bilo drugih telovadnih orodij, je z večjih skal in štrlečih korenin »skakala v bazen« in postavljala rekorde. Dedija, ki je skrbel za varnost, so ti rekordi utrudili mnogo bolj kot njo. Kljub razigranosti pa ni pozabila na markacije. Nekaj časa jim je govorila merkacije; z mojim ugibanjem, ali jim tako reče zato, ker nas merkajo, da se ne izgubimo, je bila kar zadovoljna. Potem se je prelevila v gozdno štorkljo: na vsaki štrlini je hotela stati na eni nogi. Nazadnje je pobrala odlomljeno vejo in postala edini jelen z zelenimi rogovi na svetu. Da morava v njeni družbi »normalne« čase pomnožiti najmanj z dve, torej niso krivi samo njeni kratki koraki.