Po »nenormalni« poti na Slavnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Doslej sva mislila, da je najdaljša pot na Slavnik (1028 m) najstarejša označena, to je iz Hrpelj, a se je prejšnjo nedeljo izkazalo, da tista iz Markovščine čez Mala vrata nič ne zaostaja. Zapomnila sva si jo pozimi 2010, ko sva si Markovščino izbrala za izhodišče precej prometne poti. Tokrat sva se peljala še naprej od najinega takratnega parkirišča pred barom Dimnice in pustila avto pri vodnjaku, kjer so naju pričakale troje markacije.

 

Mimo sv. Roka v Skadanščini in do razcepa kmalu po koncu asfalta za vasjo ni bilo nič novega, razen narave, kajti tod še nisva hodila jeseni. Ob poti so se šipkovi grmi šibili od rdečih jagod. Poleti je očitno cvetelo veliko vsakovrstnih rož, a zdaj se že poslavljajo ali so se že poslovile. Ametistaste možine so še kar lepe in kraško gmajno poživljajo vijolične zaplate pritlikavega ali liburnijskega šetraja. Razveselili so naju prvi jesenski podleski. Suhozidi so že precej podrti. Opazila sva neznane oznake DČD 13. Kadar nama pogleda niso zastirala drevesa, sva skoraj ves čas lahko videla Slavnik.

 

Po 45 minutah sva na omenjenem razcepu za Skadanščino namesto na desni krak, ki sva ga že poznala, zakoračila na levega čez Mala vrata. Po prvem je do cilja poldrugo uro hoda, po drugem pa tri ure in pol. Zato tukaj »normalni« planinci mogoče res ne hodijo na Slavnik, kakor je modroval Jani. No, kljub temu so naju prehiteli štirje Italijani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

To, po čemer sva hodila, je bil bolj širok kolovoz kot gozdna cesta, označen z redkimi in slabimi markacijami. Kamnita »zemljanka« desno v travnatem bregu se je izkazala za izvir; na prvi dve stopnici vanjo je bilo še mogoče stopiti, preostalo pa je bilo zalito z vodo. Pot naju je vodila mimo smreke s posebno dolgimi vejami. Hodila sva dokaj po ravnem. Na neoznačenem razcepu sva se držala levega kraka, ker je bil videti glavni, in imela sva prav. Pri zatravljenem kolovozu, ki se je postavil pred naju, nisva vedela, ali naj zavijeva levo ali desno nanj. Šopek podleskov  nama je pritegnil pozornost na skalo, skrito v travi, s shirano markacijo in lomljeno rdečo črto, ki usmerja v levo. Kolovoz je postal kamnit in se je zmerno vzpenjal. Kjer ni bilo skal, sva se ogibala lužam in blatu. Z vej rumenega drena so viseli rdeči plodovi, še več pa jih je ležalo po tleh. Cvetje se tudi v gozdu že poslavlja; še največ je bilo ciklam. Kljub temu pa je bilo vse prej kot dolgočasno: ptički so peli, polži so se ženili, debla so krasile lesne gobe različnih oblik in barv, štore pa prašnice in druge gobe.

 

Gozd se je odprl in pod seboj sva skozi drevje videla vasi. Na še enem razcepu kolovozov ni bilo nobene opazne oznake; izkazalo se je, da je pravi levi krak, saj sva več kot 50 m od razcepa na odlomljeni skali končno odkrila polovico markacije. Za nekaj trenutkov naju je ustavil napis Jama. Levo pod potjo je kar globoko brezno; po vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras naj bi bila domnevno udorna jama globoka kakih 15 m, prav toliko široka. V gozdu sva videla še več brezen. Od razcepa, označenega z markacijo in možicem, kjer sva zavila desno, sva hodila po zadovoljivo označeni stezici. Drevje se je začelo redčiti in sicer že pusto podrast so popestrila bela socvetja nekakšnih lukovk, najbrž rumenega luka. Tamkajšnji gozd krasijo z zelenim mahom obraščene skale in steza je ponekod »tlakovana« s skalnimi ploščami.

 

 

Kako uro nad Skadanščino sva dosegla travnato sedelce Mala vrata (695 m) s kažipoti in z njega po nekaj korakih v desno spet stopila v gozd. Prašnice so rasle kar po stezici, saj drugod zaradi visoke trave najbrž sploh niso našle življenjskega prostora. Nato sva se spet znašla med grmovjem, rdečim od šipkovih jagod in črnim od robidnic. Midva sva se pasla v robidovju, bleščeči zeleni hroščki pa na lukih. Nad Malimi vrati sva se vzpenjala strmeje kot dotlej. Čez čas sva imela s travnika spet nekaj razgleda: na Veliko Plešivico, Malo Plešivico, Velika vrata, za njimi se nama je zdelo, da vidiva skalnato Medvižico in Ostrič, še bolj zadaj se je vlekla Žabnica, za njo pa se je dvigala Učka. Travnik je dišal po šetraju in drugih rožah. Večina je že odcvetela, a luki in nekateri osati so bili še lepi.

 

Strmina se je unesla; steza je tekla vzporedno s pobočjem, posejanim s skalami. Zgoraj, kjer se je vlekel greben, naj bi bila še ena pot (bolj vijugasta in zato daljša), a nisva opazila, kje sta se razcepili (po zemljevidu kmalu za Malimi vrati). Začela sva se sumljivo spuščati, nato pa pri možicu in markaciji vendarle zavila levo navzgor na kamnit »kolovoz«. Na mehkejših delih je bila pot ponekod tako razrita, kakor da bi tod gospodarili divji prašiči. Potem sva se spet spuščala in prečkala gozdno cesto ali dober kolovoz. Z zemljevida sva ugotovila, da sva obhodila vzpetino Čuk (976 m). Po manjšem vzponu sva znova dosegla cesto (kolovoz) in zavila desno nanj(o). Prehitel naju je kolesar. Na koncu gozda sva zagledala »okence«, skozi katero sva stopila na plano, kjer naju je sprejel pester šum glasov prebivalcev travnika, ki jih večinoma nisva videla, zato pa so bili toliko bolj opazni sicer tihi metulji.

 

Uro in četrt nad Malimi vrati sva stala pod vrhom Slavnika. Od koče je do njega le še nekaj korakov. Ponovil se je prizor iz prejšnjega tedna: ljudi se je kar trlo, saj je bila nedelja in vreme sončno, kar je letošnje poletje redkost. Uživali smo v razgledih na morje in okoliške vrhove, bolj oddaljene gore pa smo le slutili. Na Grmado (Mali Slavnik) se tokrat nisva podala. Bilo je prijetno, tako da naju niti (ne)red v jedilnici ni spravil v slabo voljo (res ne vem, zakaj moramo stati v vrsti prav tam, kjer vsi vstopajo in izstopajo) in tudi razkuhani njoki ne.

 

Vrnitev po »normalni« poti nama je vzela le poldrugo uro, pol manj kot vzpon. Na njej sva res srečala več ljudi. Kaj pa je normalno? Kolikor planincev, toliko pravil!

Izpod Matizovca na Kofce

Včasih smo rekli od Matizovca, v nedeljo pa naju je presenetilo precejšnje parkirišče kake četrt ure pod domačijo. Koliko natanko, težko rečem, kajti z nama je bila Ajda in takrat gre počasneje. Zaradi nedelje, ker je bilo že pozno in ker že dolgo ni bilo lepega vremena, je bilo parkirišče skoraj polno. Cesta naprej je do polovice zaprta, na zapori pa je namesto prepovedi nadaljevanja vožnje prijazna razlaga kmetij Zajmen in Matizovec, zakaj je bolje parkirati tu. Sploh pa v hribe gremo, da hodimo, in ne, da se vozimo.

 

Ceste, po kateri sva se doslej vedno peljala, niti nisva imela priložnosti prav spoznati. Tokrat so ob njej cveteli svečniki, odžagano debelce nam je hudomušno kazalo jezik, prečkali smo potoček. Kmalu za njim smo zavili levo na stezo, kamor usmerja kažipot Kofce s knafelčkom namesto črke o. Zadnjič smo se pogovarjali, da pretirano buljenje v tablico ni dobro za oči, kar nekam štirioglate postanejo. Dedi je povzel, da se to v hribih imenitno popravi; očem dobro denejo zelena barva in telovadba, saj se morajo nenehno obračati na vse strani, da ne zamudijo česa zanimivega, in tako so spet lepo okrogle. Ajda v takih primerih sicer ni čisto gotova, ali naj nama verjame ali ne, posluša pa vendar. Na stezi, prepredeni s koreninami, sva ji razložila, da so nekatere sicer prinožne, ker nam služijo kot stopnice, še več pa je takih, ki – posebno če so vlažne – prežijo na nas kot nebodijihtreba drsalnice, na katerih nas zlahka spodnese. Zato je treba med hojo gledati pod noge, kadar pa pasemo zijala, se je pametno ustaviti. In ustavljali smo se obilo.

 

 

Bližnjica, ob kateri smo spoznali še zeleno obrobljene mejne markacije, se je iztekla na cesto in po njej smo nadaljevali levo v breg. Kljub prijaznemu namigu tukajšnjih kmetov je nekaj avtomobilov vendarle stalo ob cesti. Ko smo jo po še eni bližnjici spet dosegli, smo že zagledali Matizovčevo hišo. V bregu nad cesto so se pasle ovce. Z družinama z majhnimi otroki, s katerima smo se že večkrat dohiteli in prehiteli, smo se spet ujeli pri studenčku. Naslednji postanek smo imeli pri (tudi novi) žagi, kjer smo si lahko ogledali, kako nastajajo deske. Gledalcev je bilo kar veliko. Pri Ajdi sta se mešala radovednost in strah zaradi nenadnih izbruhov neprijetnega hrupa.

 

Nadaljevanje vzpona je bilo precej naporno, saj se je Ajda odločila, da bo stopala samo po skalah in koreninah. Kmalu po tistem, ko smo prečkali kamnito pot, smo vstopili skozi leso na travnik. Po razlagi, kaj je lesa in čemu služi, smo jo skrbno zaprli za seboj. Čeprav je krave ne znajo odriniti, smo jo »zaklenili«: verigo nataknili na žebelj, za vsak primer – navsezadnje se kateri lahko posreči. Onstran travnika je gozd postal svetlejši zaradi poseke in tudi sonce se je potrudilo, le vrhovi Košute so se zdaj eden, zdaj drugi skrivali v nemirnih oblakih.

 

 

 

 

 

 

 

 

Končno smo premagali še zadnjo strmino in zagledali prikupno planino. Nekaj krav se je še paslo. Na Kofcah je zelo lepo, le s tisto odurno betonsko cesto na koncu so ga nadvse polomili. Okrog koče je bilo toliko planincev, da smo komaj našli prostor. Na žgance s kislim mlekom in štruklje je bilo treba kar nekaj časa čakati, a je bilo vredno – pa tudi potrebno, če sodim po tem, koliko je pojedla Ajda, ki navadno jé kot ptiček ali pa sploh ne. Do klopce pri križu se nismo povzpeli, ker je vnukinja odkrila plezalno steno, gugalnico in tobogan. Zlasti od stene se je težko ločila. Oblaki so se začeli naglo spuščati, skrili so že križ in dosegli konje, ki so se nad kočo pasli v veselje (posebno malih) planincev, zato smo se brž odpravili v dolino.

 

Vrnili smo se po isti poti. Ajda je zlezla na vsak štor (z enega kljub svarilom potem ni mogla dol sama ‒ bomo videli, ali bo nauk, ki je sledil iz tega, obrodil kake sadove), podrta debla je izkoristila kot gredi, kjer pa ni bilo drugih telovadnih orodij, je z večjih skal in štrlečih korenin »skakala v bazen« in postavljala rekorde. Dedija, ki je skrbel za varnost, so ti rekordi utrudili mnogo bolj kot njo. Kljub razigranosti pa ni pozabila na markacije. Nekaj časa jim je govorila merkacije; z mojim ugibanjem, ali jim tako reče zato, ker nas merkajo, da se ne izgubimo, je bila kar zadovoljna. Potem se je prelevila v gozdno štorkljo: na vsaki štrlini je hotela stati na eni nogi. Nazadnje je pobrala odlomljeno vejo in postala edini jelen z zelenimi rogovi na svetu. Da morava v njeni družbi »normalne« čase pomnožiti najmanj z dve, torej niso krivi samo njeni kratki koraki.

Šmarna gora ni nikoli sama

Po tistem, ko so se nama posrečile Meli, se lepo vreme, ki ga že tako ni bilo v izobilju, ni hotelo ujeti s prostim časom. V takih primerih naju je že velikokrat »rešila« Šmarna gora, celo ponoči, ko gredo ptički že spat, in vedno najdeva kaj novega. Tudi prejšnjo sredo je bilo tako. Odpeljala sva se v Spodnje Pirniče in ugotovila, da že res dolgo nisva bila tam, saj so bili količki, ki onemogočajo parkiranje ob cesti, za naju novi, čeprav veva, da niso več novost. Kje torej parkirati? Nisva našla druge rešitve kot pri zloglasni Lipi. Na zapornici piše, da je parkirišče namenjeno obiskovalcem Šmarne gore. Bilo je popolnoma prazno. Bojkot? Ko sva zapuščala avto, sem se počutila kot kak stavkokaz.

 

Po dobro uhojeni stezi sva se napotila čez polje v gozd. Sprva zložnemu vzponu je sledilo bolj strmo peščeno pobočje, po katerem se imenuje Pot čez Peske. Označena je s planinskimi markacijami in rumeno-zelenimi oznakami Gozdne učne poti po šmarnogorski Grmadi, ki tu tečeta skupaj. Čez 20 minut sva dosegla Vozno pot iz Zavrha ter nadaljevala po njej mimo spomenika partizanu Toniju Zeljku - Rajku in Turškega znamenja s tablama v slovenščini in angleščini (z oznakami in razlagami je naša hišna gora prav lepo opremljena). Čeprav so poti očiščene, je pogled na gozd še vedno nadvse žalosten, saj si po žledu še dolgo ne bo opomogel. Dobro, da sva Ajdo pripeljala sem še pred to hudo nesrečo.

Potem ko je z desne pritekla Pot svobode, sva levo pod cesto zagledala tablico v spomin Martinu Rozmanu, najbrž lovcu. Ali je doslej je nisva opazila, ker gozd ni bil tako razredčen? Pot svobode je odšla levo in že sva stopila na Sedlo. V Grmadinem pobočju nad njim so se pasle ovce. Pri Gorjančevi kapeli sva se nekoliko ustavila; klopca in »vrtec« okoli nje kar vabita. Z domačijo Gorjanc, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena, se nekaj dogaja. Upam, da kaj dobrega. Nasproti stoječe potujoče okrepčevalnice nisem še nikoli videla odprte.

 

Pri hiši s številko 2 sva zapustila cesto in se povzpela desno proti kapelici sv. Sobote. Pri odcepu sva se za nekaj trenutkov ustavila in že sta se mi porodili dve jezikovni vprašanji (brez teh pri meni skoraj ne gre). Na tablici s hišno številko je praviloma tudi ime kraja. Torej Šmarna Gora 2 (tako veli pravopis). Toda kraja Šmarna Gora ni ne v Atlasu Slovenije (je samo vzpetina Šmarna gora) ne v leksikonu Slovenska krajevna imena. Potemtakem bi bila lahko le ulica, a je vsaj na seznamu ljubljanskih ulic v atlasu ni. Ali ima gora lahko hišne številke? Drugo pa je ime poti, ki teče »po apnenčastem drobirju, ki so ga pred stoletjem kopale domačinke in prodajale na trgu kot izvirno sredstvo za čiščenje zažgane hrane iz aluminijaste posode«, kakor izvemo na spletu. Na kažipotih se pojavljata različici Pot čez peske in Pot čez Peske. Kdo (mi) bo povedal, kaj je prav?

 

Ob poti mimo sv. Sobote je cvetelo toliko ciklam, kot jih zlepa kje ne vidim. Pri kapelici sva prebrala legendo, od kod njeno ime. Kmalu sva dosegla vrh, kjer je bilo zelo živo. Ves dopust se kljub 40 °C in precej višjim ciljem nisem tako spotila kot to soparno popoldne po dežju, a tudi v takem je bilo na Gori veliko planincev, sprehajalcev, rekreativcev. Nenadoma sem si silno zaželela presto. Seveda ni bila tako dobra kot v otroštvu ... Razgled ni bil kaj prida, kljub mrču pa sva videla do doma.

 

Vrnila sva se mimo zvončka želja, potem pa po poti vzpona. Parkirišče je bilo že precej polno.

Na Orlovsko sedlo čez Meli

Pa sem spet tu, čeprav še ni jesen. Ko sva se vrnila z dopusta, sva ven in ven poslušala pritožbe, kako kilavo je tukajšnje poletje, zato sva prvi prosti sončni dan izkoristila za turo, o kateri je Jani razmišljal že lep čas, meni pa ni nič kaj dišala. Meli. Melišč ne maram, ker po njih ne znam prav hoditi, zato me na smrt utrudijo. A Janija je peklilo, ali sva se sposobna prebiti čez tisto kamenje ali ne. »Kamenje« morda zveni nespoštljivo, toda po vsem, kar sva prebrala o tem Divjem zahodu, kakor mu reče Karl Hren v svojih Grapah in vrhovih, nama je ‒ nasprotno ‒ vlivalo spoštovanje in zbujalo skrbi. Ali bova končala na Orlovskem sedlu ali bova (z)mogla še kam naprej, torej ni bilo pomembno, pomembne so bile Meli.

Tisto nedeljo je ne le Ljubljano, ampak še precej Gorenjske zalivala megla in šele za Kranjem se je pokazalo sonce. Prijazno je sijalo, zunanja temperatura pa je z višino kar padala in padla na mrzlih 6 °C. Čez Ljubelj sva se zapeljala skozi Borovlje (Ferlach) in Bajdiše (Waidisch) v Sele - Šajdo (Zell-Schaida). Od tam se nama je ponujal lep pogled na Tolsto Košuto in Košutnikov turn. Nad vasjo sva parkirala na istoimenskem sedlu (na tabli piše Sedlo na Šajdi, v Atlasu Slovenije Šajdnikovo sedlo, Schaidasattel, po našem zemljevidu 1069 m, po avstrijskem 1068 m, na tamkajšnjih tablah pa na vsaki drugače). Ob parkirišču so mize in klopi, obvestilne table, zemljevidi in kažipoti, med njimi za sedlo Potok (v Atlasu Slovenije Sedlo potok, Potoksattel) po poti 10 (Janša v Karavankah omenja le 641, ki pa se pojavi šele precej pozneje).

 

Po stopnicah sva se povzpela na prijetno gozdno stezo, označeno s planinskimi in modro-rumenimi markacijami (Panoramaweg Südalpen). Mimo jase s klopcami in kapelico s kipcem sv. Pamenutiusa, zaščitnika rudarjev, ki bere iz slovenske knjige, sva prišla do razcepa, kjer naju je lesen kažipot s sliko cerkve in napisom Sedelce usmeril v desno. Ko sva stopila iz gozda na poseko, je zmanjkalo markacij. Pot čez poseko je bila pokošena, a svečniki ob njej so večinoma ušli kosi. Na koncu čistine naju je ustavil nekaj metrov širok zemeljski plaz. Onkraj njega se je nadaljevala dobra in razločna steza in čez čas naju je v gozdu na drugi strani »pomirila« zelo stara markacija.

Prečkala sva gozdno cesto. Po priročnih (prinožnih!) stopnicah sva prestopila ograjo, prekoračila slab kolovoz ali vlako in se čudila, kako da je gozdna cesta pod nama tako prometna. Ko sva po pol ure sestopila nanjo, sva videla poleg avtomobilov tudi več pešcev, prišedših po pešpoti, ki se tukaj priključi cesti. Po tej sva zavila levo in mimo znamenj križevega pota kmalu prispela k lični cerkvici, kjer so se zbirali ljudje. Posvečena je sv. Mariji, ki naj bi bila tukajšnjim ljudem, posebno bolnim otrokom, storila veliko dobrega. 17. avgusta je bila odprta in lepo okrašena zaradi sedlškega žegnanja; zbralo se je veliko ljudi, zvonilo je k maši in pevci so ubrano peli nabožne pesmi v koroški slovenščini. Ta kraj je Sed(e)lce ali – če je verjeti Karlu Hrenu, ki je pri celovški Mohorjevi izdal knjigo Grape in vrhovi – Čar Karavank med Peco in Obirjem – to so Sedlce*. Na zemljevidu Kompass 65 poleg Meležniksattel (v Atlasu Slovenije Meleschniksattel!) 1166 piše Sedlce, na slovenskem pa Sedelce in 1164.

Nad cerkvijo sva zagrizla v strm poraščen kolovoz. Ko sva stopila iz gozda, se je strmina nekoliko unesla. Na koncu kolovoza (nekoč se je najbrž nadaljeval v desno, a je zdaj popolnoma zaraščen) sva stopila na stezo v levo dalje po smrekovem gozdu. Vzpenjala sva se v ključih. Podrasti skoraj ni bilo, le ciklam kar precej. Pot je tekla vzporedno s strmim pobočjem in sva morala paziti, da nama ni zdrsnilo, saj je na ozki stezici na naju prežalo vse polno spolzkih korenin. Čez slabe pol ure so naju za ovinkom pričakale skalne stene. Podrast je postala pestrejša: navadne smetlike in grmički dlakavega sleča. Prehiteli so naju štirje planinci, namenjeni na Štegovnik, ki za Meli še niso nikoli slišali.

Preden sva prišla do sedla Potok, sva morala še čez tri sedla ali sedelca. Na prvem pod Režovnikovim poldnevom je kažipot levo h gostilni Franzl prečrtan, midva pa sva zavila desno po grebenu. Tu se pot 10 pridruži 641. Režovnikovo poldne sva obšla in onstran doline videla kočo, levo pred seboj pa vršič, na katerem se je nekaj svetilo, morda križ. Ozka stezica je malo visela, korenine na njej so tekle ravno v »pravo« smer, ko so se pojavile še stene, ob katere sva se morala kar malo stisniti, pa je bilo »sprehajanja« konec. Čez čas sva z razglednega pomola na levi lepo videla skalne stolpe in igle. Med vztrajnim menjavanjem vzponov in spustov so se pojavili macesni in zvončice, levo spodaj pa sva slišala močan šum vode. Ko sva obšla še Kališnikovo poldne, sva se znašla na drugem sedlu, kjer je na kažipot nazaj nekdo pripisal Ghf. Franzl (ali se k Franclnu pride ali ne, nama tokrat k sreči ni bilo treba vedeti, a taki nasprotujoči si »popravki« kažipotov lahko človeka vsaj zbegajo). Borovničevo jaso sva kar preskočila, čeprav je bilo sladkih sadežev obilo. »Pet v usta in greva!« je bil odločen Jani. Ker nisva vedela, koliko časa bova potrebovala za svoj načrt, ga tudi za nabiranje sirovk in ugotavljanje (ne)užitnosti drugih gob nisva tratila. Na tretjem sedelcu so naju prehiteli še dva moška in ženska, po skoraj poldrugi uri pa sva končno stala na tistem, ki se imenuje Potok (po naše je visok 1406 m, domačini pa mu pripisujejo 1411 m). Z desne (od Trklja/Terkla) sta prav takrat dosegla sedlo dva planinca.

Ob nadaljevanju poti so nama kimali številni drobceni (bavarski?) zali kobulčki, nekaj golih lepenov in ena volčja jagoda; grmički dlakavega sleča so bili že skoraj brez cvetov. Po zelo strmi blatni in koreninasti poti sva dosegla rob, kjer sta na drevo pritrjena razpelo in križ. Pod nama je zevala podrta grapa Bela peč (tako piše na znamenju) in na dnu se je svetlikal potoček. Na bližnjem križišču sva poleg kažipotov prebrala dvojezično tablico; slovenski del pravi Zevetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Modro-rumene markacije so odšle desno proti Koči pod Košuto, na najini poti pa se je poleg avstrijske planinske markacije prvič pojavil knafelček, saj se je začelo območje, kjer so rešili pozabe in označili geološko pot markacisti Slovenskega planinskega društva iz Celovca. Po redkem listnatem gozdu skoraj brez podrasti sva po kamenju in med skalami prišla še nad eno grapo, v kateri je šumel potok. Čeznjo sva videla steno Male Košute in že omenjeno kočo, zdaj že precej bliže. Prve slikovite kamnite tvorbe so napovedovale geološko pot. Čez slabe pol ure sva se ustavila pri leseni hiški z razlagalno tablo in vpisno knjigo, kjer se začne Geotrail. 

Nadela sva si čeladi in že sva se oprijela jeklenic. Pod skalno »streho«, kjer izvira studenček, sta sedela planinca, ki sta prišla od Trklja (pozneje sva videla, da sta obrnila). Iz težav z markacijami nama je pomagal možic in naju usmeril pred potočkom desno navzgor. O nadelani poti je tod pravzaprav težko govoriti, ker se svet zaradi vode in drugih naravnih sil nenehno spreminja, zato je gotovo težko tudi delo vzdrževalcev in markacistov. Na kočljivih mestih zelo pomagajo varovala. Sprva sva res brodila in plezala po samem kamenju in skalovju, sčasoma pa so se pojavile zaplate ruševja. To ni običajno melišče, saj je kamenje ponekod zdrobljeno zelo na drobno. Dan po dežju sva napredovala precej laže, ker se je vlažni pesek, tu in tam skoraj mivka, pod stopinjami zbil in se ni tako spodsipal. Večkrat sva se ustavila, da sva si ogledala stolpe, igle, mize, »kipe« in druge kamnite oblike, pa tudi ‒ sicer redke ‒ rože: kernerjeve make, zoisove zvončice, clusijeve svišče. Zanimiv in lep je bil tudi pogled na menjavanje barv različnih kamnin, ki so se zaradi razgibane geološke zgodovine srečale v tem divjem gorskem kotu. V kake pol ure sva dosegla vpisno skrinjico, od katere sva se morala še precej spustiti in se nato strmo povzpeti na sedlo kakih 10 minut više.

Na Orlovskem sedlu (Adlersattel) piše Orlovo; sámo zase (na tablici) pravi, da je visoko 1672 m, v vodnikih berem 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni. To je dolg ozek rob z imenitnim razgledom na bližnjo Tolsto Košuto, na drugi strani pa na Kamniško-Savinjske Alpe od Ojstrice do Kočen. Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXIV/28. Tu sva nekoč že bila, tokrat pa sva Tolsti Košuti le pomahala. Ni ji bilo dolgčas, kar precej planincev jo je obiskalo ta dan. Raje sva sedela na razglednem robu, se veselila prehojenih Meli (posebno Jani) in ogledovala rože (posebno jaz): blazinice nasršenega kamnokreča, nekaj, kar je že odcvetelo, pa je bilo še vedno lepo in zelo podobno triglavski roži, in mičen šopek sviščevcev.

Vrnila sva se po isti poti. Pred nama so se spustili po njej planinci, ki so naju gor grede prehiteli na tretjem sedelcu, in so nama kmalu izginili izpred oči. Najbrž sva bila res počasna (objektivno), a najino (subjektivno) mnenje je bilo, da nama gre kar dobro. Borovnic sva dol grede pojedla po šest (ker se je Jani zmotil). Vrnitev nama je vzela kake pol ure manj kot vzpon. Ob parkirišču je skupina mladih odložila kolesa, posedla in zapela nekaj lepih (otožnih) ljudskih pesmi. Korošci (na obeh straneh meje) so res dobri pevci. Tudi v vasi je bilo slišati glasbo – žegnanje se je nadaljevalo z veselico. Sončno nedeljo smo izkoristili vsak po svoje, vsi dobro.


* Dr. Ludvik Karničar z graške slavistike mi je prijazno sporočil: »Sedelce na meji med Selami in Obirsko so mi dobro znane, ker sem se pod njimi rodil in hodil najprej tja gor v cerkev, preden smo se iz kajže v Šajdi preselili na kmetijo bolj proti obirski cerkvi. Sedelce so ženskega spola množine, ki služi posplošitvi – kar izpričujejo tudi marsikateri drugi  kraji in mikrotoponimi, recimo Rute, Sele; Novice, Vrnuhe, Vodole, Počivale etc. Samostalniki srednjega spola so se v obeh govorih (Sele, Obirsko) ali maskulinizirali ali postali ženskega spola.« Prav slednje se je očitno zgodilo tudi v tem primeru, torej sva bila ne na Sed(e)lcu, ampak na Sed(e)lcah. Hvala profesorju za pojasnilo.