Maloško predpoldne

V tednu, ki se končuje, se je zdelo, da imava srečo: lahko sva se požvižgala na poslabšanje vremena konec tedna in si za hribolazenje izbrala najlepši dan, torek. Odločila sva se za Maloško poldne (1828 m), kjer sva sicer že bila, Jani tudi sam, toda po izbrani poti še ne. Namenila sva se namreč od Baumgartnerja po poti 684. A glej ga, zlomka: na parkirišču naju je pričakalo obvestilo, da je zaprta. Sicer je pisalo, da s potjo 683 ni nič narobe, ampak Jani je bil odločen: 683 me ne zanima, po njej sem že šel. In sva se odpravila, upajoč, da bo tako, kakor je bilo že večkrat: razlog za zaporo je že minil, obvestila pa niso odstranili.

Po ozki asfaltni cesti sva sledila markacijam 603 mimo gospodarskega poslopja in kapelice ter skozi predor pod smučiščem (na predoru se je pojavila še oznaka 683). Prečkala sva potok in se povzpela nad Tratnikovo domačijo (Trattnig), nato pa se spustila mimo Cvancikarja (Zwanzger). Tam se asfaltna cestica razcepi in oba kraka sta markirana; napotila sva se po levem (603). Za domačijo je konec asfalta. Nekaj časa naju je pot vodila po gozdu, ko pa sva prestopila potok Rauscherbach (za slovensko ime ne vem), naju je ob gozdni cesti poleg kažipotov (tu sva stopila na pot 684) pričakalo še eno obvestilo: od Maloške planine zaprto. Levo navzgor se je lepo videl najin cilj. Nadaljevala sva v tisto smer mimo izvirka, speljanega v leseno korito. V daljavi je rohnela motorna žaga. Morda pa je zaprto zaradi sečnje? Stopala sva po gozdni cesti mimo več oštevilčenih dovoznic (Zubringer), nekaj makadama pa nama je prihranila označena bližnjica. Rumene, oranžne in rjave jesenske barve so kar žarele; macesni so že zlateli. Med drevjem sva spet ugledala svoj cilj, tudi križ. Kmalu sva bila na razcepu, ob katerem stojijo klopca, razpelo in korito z vodo. Kažipot naravnost Mallestiger Mittagskogel 2 h 684 je bil prelepljen, desno se odcepi slabša gozdna cesta k Iljču (Illitsch) in v Zagoriče (Goritschach), levo pa je odcep k brunaricama na Maloški planini (Mallestiger Alm, 1254 m). Od njiju je lep razgled na Maloško poldne. Pred prvo stoji umetelno izrezljan možic s pipo, skozi katero teče voda v leseno korito. Na klopci ob drugi brunarici so se očitno oddihovali kadilci, saj so tla pred njo nastlana z ogorki. Napis poziva k tišini, a ko so cepili drva, ki lično zložena čakajo zimo, živali niso mogle imeti posebnega miru. Da o preži na jasi pred brunaricama ne govorim.

Kljub prelepljenemu kažipotu sva sklenila dognati, ali je z najino potjo res kaj narobe. Nadaljevala sva po gozdni cesti mimo lepo obnovljene Uršičeve lovske koče (Urschitz-Hütte) in veliko skromnejše Gallobhütte, nato po zelo strmi bližnjici in spet po cesti do na novo nasute (gozdarske?) ceste, ki se odcepi desno v breg. Na razcepu je ležala rumena tabla, ki prepoveduje prehod med delom v gozdu, prostora za čas zapore (od – do) pa sta bila prazna. Čez (staro) poseko sva se povzpela v temen smrekov gozd. Ko sva po dobre četrt ure dosegla gozdno cesto, se nama je odprl res lep pogled na Dobrač in nekoliko manj lep na gozdarsko vozilo in dva delavca pri njem. Izvedela sva, da se morava zaradi sečnje obrniti. Na kažipotu ob tamkajšnjem obračališču sva prebrala, da eno uro pod ciljem. S pojasnilom, da bodo z delom gotovi najkasneje v dveh dneh, si nisva veliko pomagala. Čeprav se možakoma niti sanjalo ni, katera pot je zaprta, pa tudi nobenega hrupa, ki bi ga povzročali delavci ali gozdarski stroji, ni bilo slišati, sva torej po slabih dveh urah odnehala.

V pol ure sva se vrnila na križišče pri Maloški planini in tokrat zavila k Iljču po precej zapuščeni gozdni cesti. Desno pod njo je v močvirnatem svetu še ena brunarica. Po kar strmem spustu s ceste je bilo treba prestopiti eno »nadstropje« niže. Ker pot ni posebno razločna in tudi ne najbolje označena, je to mesto laže zgrešiti kot ne: če prečkate potok, ste že predaleč. Težave z orientacijo so se unesle, ko sva prišla na kolovoz. V precej divjem svetu (med razmetanimi skalami in živahnimi potočki) sva naletela na prvo oznako serpentine: K 6 / Km 1,637 / 1077 m Sh. Zdaj sva se že toliko spustila, da sva zašla v nizko oblačnost in meglo. Pa tako lepo je zgoraj sijalo sonce! Sledile so še štiri serpentine, kmalu za K 2 pa sva zapustila kolovoz in po bližnjici »preskočila« prvo. Pri pručki, ki ničemur ne služi, ker ni ograje, sva pri vodnem zajetju stopila na travnik. Pod nama je ležala z meglo zalita kotlina; pozneje sva v njej odkrila lokev. Po nerazločnem nemarkiranem travnatem kolovozu ob robu gozda sva se mimo pokritih skladovnic drv spustila proti hišam. Klinar pravi »po domače pri Iljču« in ta kraj opisuje kot lepo izletniško in važno orientacijsko točko južno nad Zagoričami (Janša ga omeni kot domačijo Iljič). Če bi sijalo sonce, gotovo. Ozrla sva se v nebo: nad temno gmoto gozda debela plast sivih oblakov, nad njimi pa kičasta modrina. Kako lepo mora biti na Maloškem poldnevu! Pred hišami stoji stolpič. Pod njegovo okroglo streho so še zadnja tablica, nekoliko večja od tistih na serpentinah (Km 0,000 / Sh = 917,40), velika markacija 684A in napisi s smernimi puščicami. Nadmorska višina Illitschhöhe je 936 m; to je morda vzpetina nad domačijo. Kljub napovedi, da je do sem uro hoda, sva brez posebne naglice prišla pol prej.

Za stolpičem teče kolovoz, na njegovem začetku pa je znak za prepoved prometa v obeh smereh. Na istem drogu sta še tablica Wulz 915 m in rumen kažipot Kanzianiberg 1 h 29, ki kaže na omenjeni kolovoz. Pripeljal naju je na gozdno cesto. Z vseh strani je bilo slišati gozdarske žage. Napisov in markacij ni bilo več, a gozdarji so nama potrdili, da je smer prava: Škocjan (Kanzianiberg). Na drugi strani doline so se za silo videle pečine in cerkev sv. Kancijana. Kmalu za (dvignjeno) zapornico (prepoved velja tudi za gorske kolesarje) sva se znašla na asfaltni cesti. Onstran nje je pri klopci levo označena pot na Škocjan, desno pa še ena (zelo gosto) markirana, a brez oznake, kam vodi. Podala sva se po njej, prečkala kolovoz (ta se desno izteče na isto asfaltno cesto; tam je zemljevid, na obvestilu, da je nadaljevanje kolovoza ‒ pot 684 ‒ zaprto, pa je bilo z roko pripisano, da do 22. 10., kar očitno ni držalo) in poslej sledila kažipotom k Baumgartnerju. Po krajšem vzponu ob asfaltni cesti sva zavila desno v gozd na strmo, ozko, vlažno in zaraščeno markirano stezico (683), ki se izteče na travnik pod Cvancikarjem. Tokrat sva prišla po drugem kraku asfaltne ceste kot zjutraj. Po že znani poti mimo Tratnika in pod smučiščem sva se po poldrugi uri vrnila na izhodišče.

Spet je sijalo sonce, zato sva se še malo potepala po Starem Gradu (Altfinkenstein). Pod Baumgartnerjem sva se pomudila pri ogradi z jelenjadjo. Jelen, ki je bil očitno glava družine, je odločno in glasno delal red med njenimi člani. Nazadnje sva se ustavila še pri gradu Finkenstein. Sprehodila sva se po poti, ob kateri stojijo številne razlagalne table, in uživala v jesenskem soncu kot metulji, ki so obletavali redke rože. Vsaj jaz. Jani pa je bil še vedno nekoliko slabe volje. Zdaj noče nič slišati o Maloškem poldnevu, ampak upam, da se bo še spametoval.

Mlinčki in škratje ne spijo, Stari grad pa sanja zaklet

Prejšnji torek sva se po več kot desetih letih povzpela h kamniškemu Staremu gradu (585 m). Na malo nočno, ker podnevi ves teden ni bilo časa. Parkirala sva v Kamniku pri Sparu, se vrnila po mostu čez Kamniško Bistrico na cesto proti središču Kamnika ter na desni kmalu zagledala informativno tablo naravoslovne učne poti in tablico z napisom Stari grad 30 min. Pot se začne s stopnicami in "izposojevalnico" palic.

 

Sledila sva Knafelčevim markacijam. Nad koreninasto potjo sva v temi komaj razbrala napis Dobrodošli v Mlinčkov gaj. To bo za naju nekaj novega; očitno ima mlinčke tudi moja nekdanja občina, ne le sedanja. Klopce in svetilke, na nekaterih mestih ograje in stopnice. Na levi teče potoček. Ob učni poti so slike živali; prevladujejo ptiči, so pa tudi jelen, gams, srna, veverica, lisica, podlasica, kače. In škratje. Kako da ni nobenih rož? Po dobrih 5 minutah sva res prišla do mlinčkov. Vrstijo se ob stopnicah desno pod potjo (v temi nisva opazila, kdaj se je voda preselila na drugo stran). Na dnu so tolmunčki. Prepovedano je pse kopati, da boste vedeli. Čez 10 minut sva dosegla asfaltno cesto, zavila levo po njej mimo še enega odcepa in dveh hiš obakraj ceste ter po 5 minutah obstala pred zaprtimi vrati. Prižgale so se luči: vsepovsod ograje. Obratovalni čas okleščen. S čim bi bilo treba napolniti to veliko stavbo, da bi privlačila ljudi in ne bi propadala? Do grajskih razvalin seveda nisva mogla, za Veliko špico (660 m) je bilo pa pretemno.

Vrnila sva se malo drugače, toliko, da sva videla, kje sva zapustila knafelčke in se dala zapeljati zelenim tablicam učne poti. Nekega dne morava tja podnevi, prehoditi obe poti in se znova povzpeti na Veliko špico.

 

Ne ravno najlepši Pečovnik

Čeprav sva lani zaradi preobilja snega končala pod Pečovnikom (1668 m), sem ga razglasila za najlepšega. Letos 14. oktobra pa sva sicer prišla na vrh, a nama jo je zagodla megla. Tokrat sva si izbrala drugo izhodišče: parkirišče Pod Krnico (ceste do tja še niso popravili, še nekoliko slabša je), od koder sva se pred kratkim povzpela na Košutnikov turn.

Tik pred planino Spodnja Dolga njiva je levo odcep k lovski brunarici, midva pa sva se napotila desno po slabi gozdni cesti. Markacije se pojavijo šele čez nekaj deset metrov. Kjer sva čez četrt ure dosegla boljšo gozdno cesto, ki priteče s parkirišča, je stalo nekaj avtomobilov. Poklepetala sva z izkušenim gobarjem (letos jih povsod videvava precej) in s fotografom, ki je prišel »lovit« živali. K sreči je omenil, da se najina pot odcepi desno, saj sva po zemljevidu Storžič in Košuta pričakovala levi odcep (na zemljevidih Karavanke – osrednji del in Karawanken Ost je cesta vrisana malo drugače). Smerna tablica za Jezersko, Štegovnik in Storžič naju je poslala torej desno na precej mokro stezico; ponekod sva jo zaradi močvirnatega sveta in razmetanega vejevja za krajši čas izgubila. Prečila sva zelo strmo pobočje. Pri orientaciji so nama pomagali možici. Tudi pred kolovozom, na katerem sva pristala, je stal eden, naslednjega ali kake druge oznake pa ni bilo videti. Spustila sva se desno in čez kakih 50 m opazila markacijo, ki naju je usmerila levo s kolovoza. Prečkala sva potoček in se spuščala po visoki mokri travi. Šlo je čedalje strmeje, ker je tam treba obiti veliko skalno gmoto, imenovano Turen.

Na nekaterih skalah sva opazila modre oznake neznanega pomena. Znova sva se začela vzpenjati in vstopila v temen smrekov gozd. Potka je bila prijetno mehka od iglic, le na vlažne korenine sva morala paziti. Dosegla sva kolovoz in pravilno sklepala, da je prava smer desna. Še nekaj vode in blata, pa sva bila na planini Brsnina (1359 m). Ob brunarici je skrinjica geološke poti, spodaj na travniku pa podrta koča. Ta in že dolgo nepokošena trava kažeta, da je planina zapuščena. Škoda, saj je na zelo prikupnem kraju.

Na vogalu brunarice piše Obvezna točka 2 in Jezersko (puščica levo). Nadaljevala sva v tisto smer po nerazločni stezici, toda ustavilo naju je gosto smrečje. Čez potok desno spodaj je ležala podrta smreka z markacijo, naslednjih markacij proti Jezerskemu pa nisva našla. A ker to tako in tako ni bila najina smer, sva splezala levo na gozdarski kolovoz. Odtlej sva hodila po neoznačenih poteh. Kolovoz se konča ob skalnati strugi; nadaljevala sva po njej do potoka in ga prečkala. Na oni strani naju je čakal kolovoz, ki teče po sila mokrem svetu. Ko sva ga v visoki travi izgubila, sva se obrnila levo in kar na pamet grizla kolena naravnost navzgor ob oštevilčenih štorih. Na desni je šumel potok. Med oddihovanjem sva se ozrla in prav lepo videla Turen, ki sva ga morala prej obiti. Dobre pol ure nad Brsnino sva čez drn in strn zasopla in z mokrimi gojzarji res dosegla gozdno cesto, ki priteče z desne in se tu konča pred gozdom. V njem naju je pričaka drobcena potka, ki tu in tam izgine v močvari. Najbrž ni zelo prometna, saj sva ob njej »srečala« nedotaknjene gobane (če ne štejem sledov lačnih polžev). Ko sva dosegla prečno stezico, onstran katere leži skala z rdečima črkama R, sva zavila levo (desno kažipot SAM – Slovenski alpski maraton). Splezala sva čez razmetane skale in na drugi strani kotanje, v katero so se navalile, se nadaljuje potka levo navzgor mimo preže na travnik s klopco. Breg na desni se nama je zazdel znan. Povzpela sva se gor: tu sva obtičala v snegu lani o božiču! Od mejnega kamna XXIII/242 sva nadaljevala po graničarski stezi, prišla do ograje in kmalu zatem stala na vrhu, pri kamnu XXIII/251. Zmagoslavje je bilo zmerno, saj se ni nikamor videlo; tik pod vrhom sva namreč zatavala v meglo. Na tleh je ležala tabla Pozor! Državna meja, onstran ograje pa je čemelo kurišče. Prav prileglo bi se bilo malo ognja, kajti zavel je mrzel veter.

Po malici sva preplezala ograjo in nadaljevala ob njej po stezici na drugi strani proti Plešivcu. Še vedno sva hodila ob mejnih kamnih, mimo pritlične preže in majhnega naravnega okna na desni. Skozenj je priletela ptica. Tamkajšnje pečine so dale Pečovniku ime. Spustila sva se levo na slab kolovoz, ki je menda precej priljubljen pri gorskih kolesarjih, in zagazila v blato. Pot okrog Plešivca teče čez območje, na zemljevidih imenovano Za Gavtrami. To je najbrž nič kaj pospravljena majhna planina z zbiralnikoma za vodo, kadema za napajanje živine in modrim loncem, poveznjenim na ograjo, na katero sva mimo klopce stopila čez kakih 20 minut. Kolovoz, ki si ponekod ne zasluži tega imena, premore nekaj res strmih vzponov. Čez pol ure sva se pretaknila skozi leso in se začela spuščati proti Zgornji Dolgi njivi.

Pred nama se je raztezala »obglavljena« Košuta (vrhovi so tičali v oblakih), na desni pa se je pokazala Mala Košuta. Čez Zgornjo Dolgo njivo sva se sprehodila na Spodnjo, zadnji del poti pa sva nekoliko spremenila: zavila k lovski koči (na tleh so rdeče črte) in pred njo skozi ograjo levo navzdol. Kmalu sva bila pri avtu, ki ni imel več veliko družbe.

Po poltretji uri čiste hoje gor in dveh dol (trajalo pa je seveda dlje) se dodobra prezračena in razmigana skoraj nisem več spomnila megle in oblakov, dobro pa prikupnega naravnega okenca, zmaju podobnega podrtega drevesa, tihožitij z mušnicami, zanimivih prašnic ... Ta »selektivna pozabljivost« mi v hribih odlično deluje. (Jani pripominja, da tudi doma.)

Z'če, za Nekorošce Setiče

Ni tako redko, da naju vremenska napoved usmeri na tisti dan bolj sončno senčno stran Alp. Prvo soboto v oktobru sva se spet odpravila tja. Skozi Borovlje (Ferlach) in Bajdiše (Waidisch) sva se mimo avtobusne postaje, ki nama je bila izhodišče za sedlo Koce in Grlovec, zapeljala v vasico Sele-Fara (Zell-Pfarre; zapisi obeh imen so različni) in parkirala pri šoli; večina se ustavi na parkirišču pri gostilni Malle, ki očitno ni (le) gostilniško. Ko sva bila na Javorniku in Košutnikovem turnu, sva namreč vrgla oko na Setiče (Freiberg, 1922 m).
 

Prikupne Sele in okoliške mehke griče je še ovijala megla. Za šolo sva se napotila mimo transformatorja po asfaltni cesti, ob kateri imajo nekatere hiše tablice s slovenskimi imeni. Ko sva se tod vračala z Javornika, sva pod zapuščeno hišo št. 70 nadaljevala mimo kapelice in kmetije, ker nisva vedela, da to ni zaželeno; označena pot že pod kmetijo zavije z asfaltne ceste desno v breg ob pašni ograji in pri št. 70 sva morala dvakrat preplezati ograjo. Nad hišo sva se povzpela po desnem robu travnika v gozd, kjer se travnati kolovoz spremeni v ozkega peščenega. Zelo strm je, le kmalu nad vstopom v gozd je kratka uravnava, kjer je kar mrgolelo sirovk. Desno pod potjo sva slišala potok in ga pozneje tudi prečkala. Kolovozov in poti je veliko, a markacije so naju brez težav pripeljale na gozdno cesto. Desno od svojega kolovoza sva opazila še eno pot, tudi markirano, ki se je iztekla na cesto tik kolovoza. Napotila sva se levo po cesti in med drevjem nad seboj že zagledala Setiče, tudi križ na vrhu.

 

Po dobrih petih minutah sva zavila levo s ceste na pot čez poseko (novi vodnik Karavanke tega ne omenja, ampak vodi kar po gozdni cesti), kjer se na markaciji prvič pojavi številka 603. Po zelo strmem gozdnatem pobočju, katerega zadnji del je prepreden z nepotrebnimi "bližnjicami", sva spet zavila levo na gozdno cesto in se po nekaj korakih povzpela desno z nje k Užnikovemu križu. Nasproti njega je na hribčku z mizo in klopema še eno razpelce. Užnikov križ stoji pod vrhom Pasjega čera/Trebja (Hundsrücken, 1304 m), na katerega vodi po ozkem grebenu neoznačena pot (manj kot 5 minut). Seveda sva morala zlesti gor. Lahko sva si ogledala ves Košutin hrbet od tolstega zadka do glave, Veliki vrh imenovane, a zaradi jutranjega sonca le kot silhueto, iz katere je najbolj izstopal Košutnikov turn.

Vrnila sva se k Užnikovemu križu in pred njim zavila desno na ozek greben. Odtlej sva sledila oznakam 631/5. Mehka potka, posuta z iglicami, naju je vodila po senčnem smrekovem gozdu. V slabe četrt ure sva bila pri lovski koči (nekoliko levo s poti; Nikolausjagdhütte, 1400 m – na koči je slabo čitljiv napis SH 1430). Pred njo so miza in klopi, nedaleč proč pa eno podrto in eno novejše stranišče. Od koče je še lepši razgled na vso Košuto in naprej v desno, začenši s Košutico. Skupaj z nama so se sončile redke rožice, zato pa so imele tiste toliko več obiskovalcev. Nedaleč od lovske koče sva prišla na gozdno cesto. V vodniku je tu omenjena zasebna koča, zato sva se nekoliko ozrla naokoli. Na levi v goščavi sva opazila lesenjačo, ki se je izkazala za prežo (v teh krajih so v navadi take, ki so prislonjene v breg, ne na stolpu z lestvijo – rečem jim pritlične), malo naprej pa je ležal kup lat, premajhen za ostanke koče. Po cesti sva napravila le nekaj korakov v desno in takoj zavila levo na kratko bližnjico. Kjer sva se vrnila na cesto, so po njej rasle tintnice. Prečkala sva jo in čez čas z jase, ki jo "krasijo" ostanki precejšnje pritlične preže, spet lepo videla svoj cilj. V kratkih ključih sva se vzpenjala mimo slike jelena na sušečem se macesnu ter se tu in tam ustavila, da sva v vrzelih med drevjem opazovala Košuto in dolino. Prekoračila sva travnato grapo, kjer zavije desno navzgor, in na zgornjem robu, do koder sva jo lahko videla, stoji običajna preža. Na tej višini že prevladujejo macesni, zato je pobočje najbrž že vse zlato. Onstran grape se pot nadaljuje v dolgih ključih. Izmed čedalje redkejših in nižjih dreves (macesni so tam že rumeneli) sva stopila na plano, na strmo pobočje s posamičnimi grmi in krivenčastimi drevesi. Trava je bila tod še vsa rosna. V Julijcih se je začelo oblačiti, Košuta pa nama je poslala nekaj koprenastih meglic, a niso priplavale do naju. Spet se je pokazal križ in kmalu sva stala na vrhu.

Stanko Klinar v svojih Karavankah pravi: "Po Šašlu se gora imenuje Žetiče, v izgovorjavi domačinov Z'če. Izgovarjava tega imena seveda presega zmožnosti nekoroškega Slovenca, ki se zato vdajniško oklepa poslovenjene oblike nemškega zapisa in izgovarjave. (Jokaj, ljubljena dežela!) " Ob vznožju lesenega križa je vpisna skrinjica. Dve plašni kavki sta stopicljali naokoli in se razgledovali s križa. Razgled je res imeniten. Tik pred ciljem sva srečala planinki, ki sta pozdravili po nemško, a sva v vpisni knjigi videla, da sta Slovenki. Le kaj je Avstrijcem, da na tak dan ni nobenega na spregled, sva se čudila. Sama sva bila na vrhu, pa tako lep dan je bil. Šele čez čas se nama je pridružila domačinka, ki je po najini govorici sklepala, da sva Nizozemca, in potem jih je prišlo še nekaj, še več pa sva jih srečala med spustom. Smo Slovenci res bolj "pridni"?

Vrnila sva se po poti vzpona. Z vrha sva opazila jasico z leseno hiško, zato sva po dobrih 10 minutah zavila desno s poti skozi pas gozda na travnik gledat, kaj je to. Pod macesni čepi še ena pritlična preža. Do nje ni niti pet minut. Spet sva se ustavila pri lovski koči; po malici na vrhu se je prilegel še posladek – košček čokolade. Ko sva prišla do mesta, kjer se je gor grede poleg najinega kolovoza iztekla na gozdno cesto še ena pot, sva se jo odločila preizkusiti. Najprej se je nepričakovano vzpenjala in razen prve markacije nisva več zasledila oznak (morda je prva le nerodno postavljena in v resnici kaže na kolovoz). Nekaj časa sva hodila po ozkem grebenu, nato pa sva se začela strmo spuščati. Ob poti je zabitih v tla nekaj kovinskih cevi, pobarvanih rdeče. Pristala sva na peščenem kolovozu. Nisva vedela, v katero smer morava zaviti; odločila sva se za precej strm spust v levo. Kmalu sva prestopila pašno ograjo in pod seboj že videla hiše. Prestopila sva še eno ograjo ter mimo vodnjaka, garaže in gospodarskega poslopja prišla na asfaltno cesto. V vas Sele-Fara sva se vrnila z nasprotne strani. Malo sva se še pomudila pri šoli, kjer so poleg igral in plezalne stenice koli z izreki. V skrinjici so na voljo dvojezične brošure 110 let kolov, 110 izrekov, ki jo je Katoliško prosvetno društvo Planina Sele izdalo ob 110-letnici društvenega kulturnega delovanja v Selah. V brošuri je 110 izrekov, zemljevid pa kaže, kje stojijo koli.

Iz podatkov, da nama je hoja gor vzela dve uri in četrt, vrnitev manj kot uro in tričetrt, potepala pa sva se skoraj sedem ur, lahko sklepate, da je bilo lepo.

Mirna gora, najvišji vrh Bele krajine

Zadnjo septembrsko soboto sva našla sonce na edinem belokranjskem tisočaku. Zahodni vrh Mirne gore meri 1051 m, vzhodni, pod katerim na 1000 m stoji planinski dom, pa 1047 m (na domu piše 1048 m). Skozi Dolenjske Toplice, Podturn in Črmošnjice sva se odpeljala na preval Brezovica, tam pa zavila desno na makadamsko cesto proti Brezovici pri Črmošnjicah. Parkirala sva nasproti majhnega vodovodnega objekta. Po kakih 100 m je na drevesu napis Mirna gora, ki se komaj še vidi izpod bršljana.

Pred prvimi hišami sva se napotila levo mimo razvalin cerkve sv. Florijana in po senčnem kolovozu do kapelice, pred katero sva zavila ostro levo mimo divjega odlagališča smeti na travnik. S travnatega kolovoza ob njegovem levem robu sva daleč na desni opazila na drevesu ob robu gozda velikansko markacijo. Tako sva vedela za smer, kar nama je olajšalo pot navzdol čez travnik po slabo opaznih kolesnicah in na dnu sva laže našla pravo vrzel v grmovju, kjer se skrivata markacija in kažipot. Mimo omenjene velikanske markacije (pobarvanega plastičnega pokrova) sva dosegla zgornji rob travnika z obilico dežnikaric. Kolovoz v gozdu na desni je bil silno blaten, prava drsalnica. Oznake so naju pripeljale do »ograje«; zlezla sva pod trakovi, napetimi zaradi živine. Tintnice so rasle kar po kolovozu, v gozdu pa še golobice, turki, sirovke. Na štorih je bilo vse polno prašnic. Čeprav je tam gozd prepreden s kolovozi in potmi, so naju markacije zanesljivo vodile, še preveč jih je bilo. Privedle so naju na pošteno gozdno cesto, ki se tam konča. Vodnik Dolenjska, Bela Krajina, Notranjska je nič ne omenja. Po nekaj minutah sva na pretirano označenem odcepu zavila desno v breg, dosegla makadamsko cesto v Škrilj in se napotila desno navzgor po njej. Knafelčevim markacijam so se pridružile oznake Pastirske poti (beli krogi z zeleno zakrivljeno palico). Nekaj ostankov hiš in ena, ki še »deluje«, a ni naseljena, priča o nekdanji kočevarski vasi.

 

Za Škriljem sta dva kažipota za Mirno goro: eden kaže naprej po cesti (pot brez rose in klopov), druga pa levo v gozd. Te vodnik sicer nič ne omenja, a sva se »neustrašno« napotila po njej. Pripeljala naju je do slabe gozdne ceste. Prečkala sva jo in ob kolovozu na drugi strani je bilo spet obilo gob. Pot je postala strma in blatna, spolzka. Mimo napisa Vrh na deblu (odcepa desno) sva se najprej povzpela k planinskemu domu na Mirni gori. Okrog njega je množica kažipotov. Poleg doma stoji cerkev sv. Frančiška Ksaverija, varuha pred vremenskimi ujmami; dokler je niso sezidali, je zmaj iz votline na gori bruhal hudourne oblake, potem pa je zavladal mir (od tod po legendi tudi ime gore). Oskrbnica ima ključ, tako da si je cerkev mogoče ogledati. Na pročelju je malteški križ; cerkev spada v semiško župnijo, ki jo upravljajo patri križniškega reda. Nekdanji cerkveni zvonik služi za razgledni stolp (v njem sicer še visi zvonček), s katerega se vidijo Bela krajina, okoliški hribi in del Hrvaške. Povzpela sva se še mimo oddajnika na vrh, ki pa ni razgleden.

Po okusnem kosilu sva se vrnila po gozdni učni poti Planina‒Mirna gora. Nekatera drevesa so označena s tablicami (s slovenskimi in latinskimi imeni). Avtor številnih poučnih in informativnih napisov je legenda teh krajev Franc Janež, ljubitelj narave, gozdar po poklicu in srcu. Kombinacija krmilnice in preže, kakršnih midva ne odobravava posebno, si je prislužila njegov napis Skrb za divjad. Najbrž bi nama znal razložiti, zakaj. Na Planini so naju pričakali številni kažipoti, partizanski spomenik, ob njem miza s klopema pod strešico, informativna tabla o tej kočevarski vasi, zemljevid ter opisi gozdne učne poti, poti Po sledi gozdne železnice Črnomelj‒Leseni kamen, Pastirske in Trdinove poti. Mnoge hiše so opuščene in celo razpadajo, a veliko je obnovljenih. Zavila sva levo mimo obnovljene cerkve sv. Elije in starega kočevarskega pokopališča. Tam naju je v uživanju prelepega dne nekoliko streznil napis Območje medveda. Med potjo sva se večkrat ozrla v levo proti Mirni gori in oddajniku na njej. V opuščeni kočevarski vasi Kleč je ob makadamski cesti spomenik ‒ skromen ostanek cerkve.

Kažipot kolesarske poti 6 nama je povedal, da je od Lovske hiše Kleč še 2,5 km do Vrčic. Čez čas sva se nasproti spomenika tragično preminulemu lovcu odločila za označeno bližnjico v levo. Na naslednjem večjem križišču naju je pričakalo še eno opozorilo: Pozor medved v. bližini. Zavila sva levo in kmalu stopila na asfalt. Do Vrčic ni bilo več daleč. Mimo cerkve sv. Martina in gostilne Cvet sva prišla na glavno cesto in zavila levo nanjo. Hoja ob njej ni bila prijetna, čeprav ni bilo veliko prometa, zato sva pri tablici 216/1178 km 3,5 zavila z nje na kolovoz levo navzdol. Prestopila sva električnega pastirja in se podala čez travnik proti Brezovici, kjer sva »uplenila« vsak svojo dežnikarico za obed. Gor dobri dve uri hoje, dol dobri dve in pol.