Moje pesmi v Kamniškem zborniku

Današnji petek, čeprav trinajstega, je bil – če že ne ravno srečen – zame gotovo zelo prijeten dan, saj sem se na povabilo kamniškega župana udeležila predstavitve letošnjega (XXI.) Kamniškega zbornika. V njem so namreč objavljene tudi moje pesmi iz zbirke Gora je moja muza. Sicer ne živim več v kamniški občini, a sem v njej preživela večino svojega življenja, planinske pesmi pa se v zbornik mesta, ki leži pod čudovitimi gorami, čisto lepo podajo.

Deska – gora, ki bi si zaslužila lepše ime

Zadnji dan v marcu je prišla na vrsto Deska (1970 m). Že spet sva se odpravila v Podvolovljek, le da sva tokrat v dolini zavila desno in pri partizanskem spomeniku ob cesti proti Lučam levo na gozdno cesto. Čez dobre 3 km sva parkirala pri znamenjih za partizansko bolnico. Čeprav tu na zemljevidu ni rdeče črte, sva opazila nekaj starih markacij.

Najprej sva si privoščila lonec vode. 10 minut naprej po cesti se namreč v levo odcepi potka (kažipot Lonec 5 min je viden le iz nasprotne smeri!), ki vodi k naravni znamenitosti, imenovani Lonec: pod strmo skalno drčo tiči veliko kamnito korito, v katero se steka voda. Kadar ni suše, kakršna je bila pred kratkim, se voda zliva še čez rob lonca in teče proti gozdni cesti. Kakor je videti, se takrat razliva čeznjo. Do tu bi bila morala po zemljevidu sodeč videti že Sedem studencev, najbrž tistih, ki so na kažipotu ob glavni cesti zapisani kot Dovnikovi studenci, kmalu za odcepom k Loncu pa naj bi bil Žegnani studenec. Lahko da je bila suša kriva, da jih nisva videla. Iščoč Žegnanega, sva na levem cestnem ovinku splezala na desno pobočje in zagledala strugo, polno z mahom poraslih skal – mogoče sva ga pa našla.

In kaj pride za Loncem? Ravnica Za Loncem. Kje natanko se začne, ne vem, a konča se s parkiriščem, kjer se loti svojega "dela" v tem koncu večina planincev. Trije pari smo se znašli tam (le midva peš): najmlajši se je namenil na Ojstrico, srednji na Tolsti vrh, midva pa na Desko. Kažipot v levo pravi, da je na Korošico tri ure in pol, na Ojstrico pa štiri in pol.

Začelo se je kar strmo. Navadnim volčinom in telohom so se više pridružili jetrniki. Kmalu po tistem, ko se je steza čisto približa strugi, sva stopila na nekaj, kar bi lahko bila opuščena planina Šibje. Še dvakrat se nama je zdelo tako. Na nekem drevesu je vrezano 1250 m, kar je blizu podatku 1200 m iz vodnika. Tedaj sva srečala znanca, ki sta bila presenečena, koliko se nas ta dan potika tod, saj sta zadnje čase vsak teden v tem koncu, pa še nista srečala nikogar. Po njunih besedah se ne ve prav natanko, kaj je Šibje, a trdila sta, da je tik poti ostanek bajte, za katerim se začne neoznačena stezica proti Grofovemu štantu, ki je mikala Janija. Nisva je našla in sva nadaljevala po "normalni" poti.

Sledilo je dolgo strmo vzpenjanje v ključih po skalnati in koreninasti potki, ki je ponekod prav ozka in sitno spodjedena. Potem se je gozd začel redčiti in čedalje več je bilo ruševja. Na desni se je razkazoval Lastovec. Ko sva dosegla preval Vratca (1655 m), je bilo konec pomladi: snega tu in tam celo do kolen. Spodaj pred nama se je pokazala kotlina Stare Stale, ponekod tudi tudi Stare Štale imenovana. (P. Ficko v svojem vodniku omenja Stare stale; opisuje "Vodotočno jezero v bližini Korošice in pod njim naš najvišji izvirek (v višini 1800 m). Ta se razraste v potok, ki teče nekaj sto metrov po površju do globeli pod Starimi stalami, kjer v sipkih tleh ponikne." Hribi.net res omenjajo presihajoče jezero.) Pokazali so se Beli vrh, Lučki Dedec, Vežica, Vršiči. Desno med ruševjem sva opazila potko brez kakega znamenja; to je najbrž tista, ki v steni Lastovca postane prezahtevna za naju. Sledila sva markacijam, pregazila Stare Stale in spet ujela označeno pot.

Prečkala sva za tako sušo presenetljivo vodnat potoček (tistega, ki ga omenja P. Ficko) z dvema živahnima slapičema in tolmunčkoma. Vzpenjala sva se ob njem in ko sva stopila iz ruševja, je bilo treba zaviti levo navzgor. Za dol grede sva si zapomnila skalo, na kateri je oznaka za to spremembo smeri, sicer je težko opaziti, da stezica tam zavije v grmovje. Ko sva se ozrla, se nama je ponujal lep pogled na Konja in Rzenik, desno pa sva že videla vrh Deske s kupom kamenja. Kmalu sva dosegla pot, ki sva jo že poznala od takrat, ko sva se po njej vračala z Ojstrice in Korošice mimo Vodotočnika na planino Podvežak. Do Vodotočnika ni bilo več daleč. Pozimi je jezerce pod ledom, zato ni videti srčaste oblike. Medtem ko sva malicala, se je prikazal srednji par. Na Tolsti vrh nista našla. Vsa premočena, saj športni copati (!) niso za v sneg (za v gore sploh ne), se tudi na Desko nista podala in sta medtem, ko sva se midva vzpenjala nanjo, obrnila.

Pot na Desko ni markirana, a ker je cilj kot na dlani, markacij tudi ni treba. Grapa, po kateri sva se povzpela na sedlo med Tolstim vrhom in Desko, je bila pod snegom, zato sva se morala kar precej potruditi. Na sedlu naju je pričakal možiček in tam sva zavila desno po grebenu Deske. Na vrhu je kup kamenja (pravi možak), vanj pa je zapičena palica. Razgledi so lepi: Tolsti vrh kot nekakšna zofa ter za njim Velika Zelenica in Veliki vrh, na levi vse od Planjave do Ojstrice, bolj zadaj Krofička in Strelovec, zelo lepo se vidi Dleskovec, čeprav sicer ni kaj posebnega, Lepenatka in Rogatec ...

Dol grede sva možičku na sedlu dodala vsak svoj kamen in se vrnila po poti vzpona. Privoščila sva si nekaj popestritev. Za prvo je poskrbelo vznemirljivo srečanje z gadom, ki pa se je k sreči prostovoljno umaknil s poti. Na Starih Stalah sva si vzela čas za škraplje in potoček poleg njih. To je res lep in prijeten kotiček. Kot kaka mala riviera, le namesto belega peska sva imela sneg. Presihajočega jezera pa (najbrž zaradi snega) nisva videla. Onkraj Vratc sva opazovala strmine na levi in ugibala, ali bi bila kós póti čez Grofov štant. Janiju tista potka s Šibja ni dala miru in mislim, da sva nazadnje odkrila, kje se začne (ko pride na vrsto, bom poročala). Na parkirišču naju je dohitel mladenič, ki sva ga srečala više gori, zdaj pa se je že vračal. S psom. Le kje ga je imel gor grede? Izkazalo se je, da ni njegov in da je mislil, da je najin. Ko se je odpeljal, je psa "odstopil" nama. Zvesto nama je sledil do avta in še k partizanski bolnici (pet minut nad cesto je skromen spomenik), potem pa smo se morali posloviti.

Bilo je dosti lepše, kot se sliši prozaično ime Deska. Čeprav se nerada vračava po poti vzpona, je bila popoldanska precej drugačna od jutranje in zato ponovno privlačna. Dobre tri ure in pol gor in pol ure manj dol.

Po planinah in sedlih pod že znanimi vrhovi

Predzadnjo soboto v marcu sva imela drugačne načrte, a ne bi mogla reči, da so se sfižili, ker sva se imela prav lepo, načrti pa bodo počakali, da skopni sneg. Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in za vasjo Belca zavila desno na gozdno cesto pri stebričku kolesarske poti 11. Cesta je zelo slaba in na enem mestu se s kakim večjim avtom niti ne bi mogla prebiti med odkrušenimi skalami in kamenjem. Peljala sva se 5 km po dolini Belce, med velikim betonskim mostom in še enim z zapornico (ta je nad sotočjem Belega potoka in Belce, 1007 m) pa naju je pričakalo majhno parkirišče. Tam stoji kažipot Kepa 3h, ki kaže v desno. Letos poleti morda ... Tokrat pa sva nadaljevala kar po cesti v levo.

Slikovita pobočja zaradi različno stisnjenih in zveriženih plasti kamnin, živahni potok v skalnati strugi ter redka družba navadnih in belih repuhov so celó hojo po cesti napravili prijetno. Mimo neoznačenega cestnega odcepa na planino Mikulovico sva prispela na majhno planino z več imeni: Na Planji ali Na planji, Brdca in Belca (1248 m). Tam se od gozdne ceste v levo odcepi kolovoz. V vogalu med njim in cesto sva bolj po naključju opazila skalo z dotlej edino markacijo (mejno - Knafelčevo z zelenim kolobarjem). Planina je bila posuta z belimi žafrani, a so vsi še spali. Nadaljevala sva po kolovozu.

Ko sva prestopila kljub nedavni hudi suši precej vodnat potoček, je bil kolovoz še vedno vozen, čeprav vodnik Karavanke pravi, da hitro preide v stezo. Nenadoma sva desno nad seboj zagledala možica in šele nato opazila, da se s kolovoza proti njemu odcepi potka. Ker pa ni bilo nobenega drugega znamenja, sva ugibala, da tisti prehod v stezo morda šele pride ("hitro" je navsezadnje precej nedoločen izraz), in sva vztrajala na kolovozu. Prečkala sva še en potoček, potem pa je bilo kolovoza konec; razširil se je v nekakšno obračališče na robu grape. Tik pred tem se v desno odcepi še ena stezica, a ta niti možica ne premore in je komaj sledljiva. Tako temu kot prejšnjemu odcepu bi težko rekla, da "kolovoz hitro preide v stezo", zato sva se vrnila k možicu in mimo njega zagrizla v breg. Ob poti se je kar gnetlo telohov. Tudi tu gori sva prečkala dva potočka, najbrž tista, ki sva ju že spodaj; mostič čez prvega je podrt, drugi pa ga sploh nima. Stezica se je obrnila v desno navzgor in naju pripeljala še čez en potoček, ki mu podrti in zaraščeni mostiček služi kot "skakalnica". Splašila sva belko. Levo pod nama je tekla zasnežena grapa in kmalu sva se spustila vanjo.

Po dobre pol ure sva zaradi snega izgubila stezo. Zdi se, da se preseli na drugo stran grape, in to sva na primernem kraju storila tudi midva. Onstran pa nisva našla nadaljevanja, zato je bilo treba kar nekaj boja s strmino in rastjem, da sva dosegla sedelce Velika Trata (1630 m); na njem je poleg skal z rdečimi črtami v tla zabit kol. Levo se dviga Tišlerica, desno pa Laskovec. Od tam sva se povzpela v desno. Po čedalje globljem snegu sva prigazila na sedelce med Laskovcem in Kresiščem (okoli 1700 m), s katerega sva zagledala planino Grajščico (1650 m). Na Sidartinem zemljevidu Julijske Alpe je Grajščica kota 1760 m, a to je višina Laskovca. Na to napako (a ne tega zemljevida, ker ga takrat še ni bilo) opozarja tudi Klinar (po njem Grajšica). Iznad nje se lepo vidijo Murnovec, Maloško poldne in sosedje, daleč zadaj pa Julijci. Med resjem in čez podrto drevje sva se začela rahlo spuščati v desno proti zasneženi planini. Na razcepu stezic sva zavila po ožji desni (po drugi, levi, sva se namenila vrniti). Po travnati grapici sva bila v nekaj minutah na grebenu, kjer stoji mejni kamen XXVI/343. Na avstrijski strani sva brž opazila Škocjan s slikovitimi stenami. Ko sva pred seboj zagledala križ, sva bila končno gotova, da je gora, ki sva jo že dlje opazovala, Kresišče. Na tej strani je bilo še preveč snega, da bi se povzpela nanj. Pri kamnu 349 se nama je zdelo, da sva na najvišji točki najine poti. Začela sva se spuščati in kmalu prigazila nad Grajščico na drugi strani pri številnih kažipotih in napisu Grenze 1730 m. To območje se imenuje Panierscharte (za slovensko ime ne vem). Pobočje nad zasneženo planino je bilo kopno in okrašeno z resjem. Na zasilni klopci sredi njega so bili sendviči kraljevsko kosilo.

Vrnila sva se drugače. Spustila sva se na planino in po kopnem levem robu na nasprotno stran. Ujela sva stezico in prišla na razcep res po drugi kot gor grede. Na sedelcu med Laskovcem in Kresiščem nisva zavila desno proti Tišlerici (iz tiste smeri sva prišla gor), ampak sva ostala pod stenami Kresišča. Razgibana potka teče mimo kažipota Krešišče – Schwarzkogel 1839 m, ki kaže levo na strmo koreninasto stezo (ta vodi še dalje proti Maloškemu poldnevu in na pot 682). Razvajala naju je z lepimi razgledi. Ob njej in nad njo so številni skalni stolpiči in igle. Jezilo naju je, ker nisva mogla z gotovostjo dognati, kateri je Črni vrh. Posedela sva na klopci z razgledom na Kepo. Večkrat sva kar padla v globok sneg. V gozdu pod seboj sva videla dirjati tri gamse. Po nekaj strmih spustih med grmički navadnega volčina in mimo obsežne bele grape tik pod potjo sva pristala na sedelcu Jepca-Sattel 1290 m (tako je pisalo, na zemljevidih pa Jepzasattel, 1438 m, v vodniku tudi 1651 m in 1850 m), po naše Sedlič, z mejnim kamnom 276 ter z oznakami za državno mejo in kažipoti na vse strani razen v desno, najino smer. Zanesla sva se na zemljevid in se znašla na slabem kolovozu, na začetku razdejanem od hudournika. Ozrla sva se na prehojeno pot in zgoraj na sušici opazila staro mejno markacijo, poleg tiste na Planji edino ta dan. Ko sva pristala na gozdni cesti, sva zavila desno nanjo (odcep ni označen; gor grede je treba kakih 20 m naprej od preže, ki stoji desno pod cesto, zaviti levo na zemljati kolovoz). Do Planje ni bilo več daleč, od tam pa sva pot že poznala.

xxx

Sicer nisva stala na nobenem vrhu, sva se jih pa nagledala. In se nahodila. Slabo poltretjo uro tja in prav toliko nazaj. In kako pet ure hoje raztegneva na ves dan? V hribih je to mačji kašelj!

Smola za srečo in o samostojnosti Rzenika

Rzenik (1833 m) je najvišji vrh skupine Velike planine. Stari in novi vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah ga odpravita mimogrede; P. Ficko omenja njegovo "večstometrsko navpič­nico" (po P. Kemperlu 500 m), J. Drab pa njegov posebni pomen v slovenski alpinistični zgodovini. Stena je menda precej krušljiva, južna stran, dostopna tudi navadnim smrtnikom, pa silno ruševnata. Da "so se Rzenika lotevali le najboljši in najdrznejši", je bilo za naju z Janijem prej svarilo kot vabilo, a ogledovala sva si ga že dolgo. Pred nekaj leti sva med potjo na Konja zelo oprezala za kakim znamenjem, kje bi se bilo mogoče prebiti skozi ruševje, a brez uspeha. Tretjo soboto v letošnjem marcu naju je spet zamikal.

Odpeljala sva se čez prelaz Volovljek v Podvolovljek in parkirala pri cerkvi sv. Antona Puščavnika. Napotila sva se naprej po cesti med hišami ter pri številki 40 sledila kažipotu desno Velika planina in vabilu na zgornjesavinjski želodec k Petku (v vodniku Selišnik). Ker nisva našla naslednjih oznak, sva se povzpela proti kmetiji na hribu kar ob ograji čez strmi travnik. Dosegla sva cesto in od nje se pred domačijo desno odcepi razdrapan kolovoz (kažipot Velika planina). Med grizenjem kolen so naju razveseljevale mnogovrstne spomladanske rože. Razcefran les priča, da je kolovoz vsaj občasno tudi vlaka. Prečkala sva tri grap(ic)e. Za skalno steno (nad njo tiči balvan), kjer kolovoz napravi desni ovinek, je visoko v desnem bregu markacija z belo puščico, ki kaže navzgor. Odcep je slabo opazen in tudi v nadaljevanju stezica ponekod ni prav razločna. Ko sva znova dosegla sicer bolj s peskom in kamenjem posut, a najbrž isti kolovoz, sva nadaljevala navzgor po njem. Prečkala sva gozdno cesto in zagrizla v strmino. Po 20 minutah sva stopila čez (slabo opazno!) bodečo žico na kolovoz, rahlo levo čezenj in navzgor po travniku proti velikemu rogovilastemu drevesu, na katerem je markacija. Med brinovimi grmi Marjaninih njiv so bili posejani žafrani. To planino z razgledom na Veliki vrh in Dleskovško planoto, Rogatec in Lepenatko, Raduho ... sva že spoznala, ko sva bila na Gojški planini. Od razpela sva se spustila na kolovoz pri bajtah, od tam pa sva se povzpela na gozdno cesto, ob kateri je že parkiralo nekaj avtomobilov. Zavila sva desno nanjo.

Nemarkirana cesta naju je v tričetrt ure pripeljala do kar polnega (sredi marca poledenelega!) parkirišča Za Ušivcem. Sledila sva kažipotom za planino Dol (srečala sva terenca, ki je moral obrniti – cesta na planino zaradi visokega snega in ledenih plošč ni bila prevozna) skozi Mačkin kot in Jerohe. Med potjo sva že videla vrh Rzenika. Na Dol sva stopila pri parkirišču. Mimo preže in napajališč sva prišla do smreke s kažipoti in zavila desno (Konj 1h 15min).

Po strmi skalnato-koreninasti stezi sva se vzpenjala v ključih in se ogibala ledu, ki se je zahrbtno skrival pod listjem. Na nekem drevesu je viselo obvestilo, da je bil na poti na Konja opažen črni gad. V dobre tričetrt ure sva dosegla planino Rzenik z Mlakarjevo bajto. Od tam naj bi po različnih virih vodili na goro dve poti: ena naj bi se začela levo od koče, druga pa naj bi se više gori odcepila levo z markirane poti na Konja. Prve nisva našla (morebiti se je skrivala pod snegom), toda z drugo sva tokrat vendarle imela več sreče kot pred leti. Oborožena z namigom, da je odcep kakih 10 minut nad planino, sva budno pazila na vsako znamenje, ki bi lahko nakazovalo pot(ko). Nenadoma je Jani navdušeno pokazal v krošnjo krivenčastega macesna: kažipot! Umetelno izrezljan Rzenik tiči med vejami in ga celo na golem macesnu oko težko opazi, ko drevo ozeleni, pa kažipota sploh ni mogoče videti. Kako ga najti? Kakih 20–30 m po tistem, ko se pot zravna, je sredi nje skala z markacijo, nekaj metrov za njo pa stoji omenjeni macesen in tam je odcep levo med ruševje. Videti je, da so pot na Konja pred kratkim očistili, in tudi ta na Rzenik se zdi precej sveže izkrčena. Kljub temu se je treba pretepati z ruševjem in malinovjem. Ker prvo še ne cveti (če bi, bi pošteno sodelovala pri opraševanju!) in drugo še ni oboroženo s trnjem, je kar šlo. V četrt ure sva se znašla tik nad steno, od tam pa teče potka bolj ali manj po prepadnem grebenu. Nahrbtnika sva pustila v ruševju, da sva se laže in varneje prebijala dalje. Večkrat sva se oprijela smolnatih vej, a smola na dlaneh je bila vse prej kot "smola", saj naju je vejevje ne le oviralo, ampak nama je dajalo tudi oporo. Mimo nadvse slikovite razpoke sva končno dosegla goli vrh. Na njem je samo možic. No, ne samo. Tisto soboto so se tam gori drenjali prelepi razgledi in najino navdušenje.

Vrnila sva se po isti poti. Za Ušivcem so čakali le še štirje avtomobili. Pri Selišniku je sicer markacija s puščico, ki kaže dol v vas, a spet nisva našla oznak (morda tudi zaradi mraka ali snega), zato sva jo k sv. Antonu mahnila kar za nosom. Kdor trdi, da Rzenik ni samostojen cilj, naj se nanj odpravi iz Podvolovljeka, in se bo brž "osamosvojil". Res pa takih čudakov najbrž ni veliko (midva nisva srečala nobenega). Gor skoraj pet ur, nazaj štiri.

Prvih deset let

23. marca 2002 sva se odpravila k Sveti Ani v Tunjice, kar ni ne tavanje ne hribolazenje, ampak je malo daljši sprehod s hribčkom na koncu. A pomemben sprehod: ta dan štejeva za začetek najinega planinstva. Odtlej ni minil teden, da ne bi šla v hrib, razen na dopustu, pa še tam zadnja leta tudi hribolaziva. V tem času sva naredila okroglo 460 "izletov": od sprehodov in pohajkovanja po gričevju in sredogorju, do (sicer bolj redkih) vzponov na dvatisočake pri nas in v tujini. Najviše sva stala na Fudžiju (3776 m), največjo višinsko razliko pa sva premagala v Grand Canyonu (2842 m). To sta za naju sicer lepa dosežka, a jaz imam največ veselja s slovenskim sredogorjem. Rada povem, da sem šodrovka.

xxx

Odkar hodim v hribe, spet veliko pišem. Prvo priložnost sem dobila na Zaplana.net, nekaj časa sem objavljala v Planinskem vestniku, izdala sem pesniško zbirko Gora je moja muza in že šesto leto pišem tale dnevnik, s katerim imam veliko veselje (doslej 267 zapisov). Tudi zato, ker imam veliko bralcev. Upam, da bom enako zadovoljna obhajala dvajsetletnico hribolazenja ...

Od savskega mostu na Rašico

Prejšnji torek popoldne sva se odpeljala proti Ljubljani skozi Črnuče in pred savskim mostom zavila desno po Gameljski cesti. Malo po tistem, ko sva opazila odcep desno v breg (kažipot Rašica – stolp), sva parkirala levo ob cesti, kjer je prostora za avto ali dva. Pozneje sva videla, da je nekoliko naprej še več takih mest in eno večje parkirišče; od vseh vodijo steze navzgor.

Sprva sva hodila vzporedno s cesto (nad njo). Sledila sva Knafelčevim in vezističnim markacijam. Pri električnem vodu se je v levo odprl pogled na Šmartno in Šmarno goro. Nato sva se začela zmerno vzpenjati. Ker drevje še ni olistano, je bil gozd svetel in topel od pomladnega sonca. Ko sva dosegla (najbrž Straški) vrh, sva med drevjem na desni zagledala vas Rašica. Prečkala sva široko pot in se na drugi strani povzpela po razpotegnjenih stopnicah. Kmalu zatem sva opazila v gozdu nekaj skakalnicam podobnih lesenih "naprav". Kjer sva prečkala gozdno cesto, so rumeno-modre markacije "odšle" desno navzdol proti Sračji dolini, belo-rdeče pa so naju vodile naprej. Pod daljnovodom sva stopila na plano; na desni sta se sončila vas Rašica in istoimenski hrib nad njo, levo pa Gameljne in Šmarna gora. Pri klopci se je vzpon končal in začela sva se spuščati. Iznad Sračje doline sva med drevjem že razločila razgledni stolp na Rašici.

Pri krajevni tabli Rašica sva stopila na asfaltno cesto. V grmovju ob njej je ležala podrta smerna tablica Šmarno-savske poti. Po klancu iz vasi so pridrveli kolesarji v dresih, najbrž na treningu. Ko je izza ovinka pod spomenikom, ki pove, da so fašistične tolpe septembra 1941 Rašico požgale in vaščane izgnale, pridivjal še en kolesar, je dobesedno zarjovel na Janija, ki je resda neprevidno stal na cestišču, a kolesar se je tudi obnašal, kakor da je sam na cesti (ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bil nasproti pripeljal avtomobil ali pritekel pes). O gorskih kolesarjih imamo povedati marsikaj, posebno zaradi "oranja" po planinskih poteh, a kar sva jih srečala doslej, so bili večinoma prijazni, nikakor pa naju niso ne ogrožali ne zmerjali pa tudi tako hrupni niso bili kot ti cestni kolesarji.

Pri kapelici in cerkvi sv. Križa sredi vasi naju je kažipot levo obvestil, da je do vrha še 40 minut. Cesta se najprej zoži, potem pa se asfalt konča. Vzpenjala sva se mimo odprte lesene hišice s fotelji na verandi in klanec je postajal čedalje strmejši. Na križišču pri klopci sva zavila desno. Do planinskega doma ni bilo več daleč (piše, da je zaprt ob ponedeljkih in torkih, po spletni strani PZS pa le ob ponedeljkih). Pod njim so cveteli zvončki. Ti se mi že od otroštva zdijo nekaj posebnega, kajti v naši vasi so rasle samo kronice; zvončke sem videvala le na (ograjenem) farovškem vrtu in kadar so nas peljali na izlet k Mengeški koči. Mimo doma sva se povzpela na vrh. Gospa, ki je pravkar sestopila z razglednega stolpa, je poročala, da zgoraj neznansko piha. Verjela sva ji na besedo.

V vasi sva iskala odsek Poti kurirjev in vezistov skozi Sračjo dolino, da bi se vsaj do križišča z gozdno cesto vrnila drugače, pa ga nisva našla. Bova kdaj poskusila od ceste, kjer so markacije. Tokrat sva se vrnila po poti vzpona (uro in tričetrt gor, slabo poldrugo dol). Doslej sva hodila na Rašico le iz Mengša in Povodja, kdaj drugič pa pojdeva še iz Trzina in iz Gameljn, saj zamisli za nove kratke popoldanske že težko najdeva.

Sedlo, na katerem prelepo diši: Koce

Po Prešernovem dnevu kar dolgo nisva hribolazila, ker sva bila najprej preveč zaposlena, potem pa sva smučala (ne tavala) v tujih (ne slovenskih) hribih. Tako sem komaj dočakala 3. marec in prvi pohod v letošnji meteorološki pomladi. Vremenoslovci so naju "pregovorili", da sva se odpravila čez mejo, a kar ima (tudi) slovensko ime, je slovensko, čeprav ni slovenijsko. Namenila sva se na Javornik (Jauernik/g) nad Bajdišami (Waidisch), ki se nama je s 1657 m zdel dovolj pohleven za ta letni čas, saj za zimske vzpone v zasnežene gore nimava ne znanja ne opreme pa tudi poguma ne (tako početje je za neizurjene lahko nevarno). Kje bova parkirala, sva že vedela.

Sledeč markacijam KWW 603 sva hitro zagrizla v strmino. Po slabe pol ure nama je ponudila pomoč celo jeklenica, ki pa bi bila najbolj dobrodošla že kaka 2 m prej, da bi se bilo laže potegniti čez skalo. Strmina se unese tik pred jaso s kažipoti, s studenčkom, s podrtima klopco in lesenjačo ter s shrambo za krmo (nedaleč stoji krmilnica za divjad).

Nadaljevala sva po gozdni cesti, z nje pa po bližnjici v levo. Odprl se nama je lep pogled na Grlovec in Grlovčnikovo domačijo pod njim. Menjaje zasneženo cesto in bližnjice sva dosegla poseko; razdejanje je bilo tolikšno, kot bi ga bil povzročil vetrolom. Onkraj čistine sva lepo videla Macno, pozneje tudi Borovlje. Podrto drevje in vejevje ležita čez pot, tako da so jo preusmerili. Saj je označena, a ravno ta sprememba smeri ne posebno opazno (puščice ni, naslednja oznaka pa je precej visoko). Zato je potrebna pozornost: ko pridete do tretjega dela poseke, naravnost ne gre več in tam se je treba ozreti za naslednjo markacijo desno v breg.

xxx

Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva pod seboj opazila možaka, ki je pot očitno poznal bolje kot midva: v kavbojkah in z vetrovko pod roko je brez palic nezmotljivo brzel navzgor, naju dohitel, vprašal, ali greva na Macno, in odbrzel naprej. Domačin. Na cesti je bilo čedalje več snega, a bregovi so bili bolj ali manj kopni, suhi. Vso pot iz doline so naju spremljali telohi, tu pa so se pojavili še beli repuhi. Ptički so čivkali, ščebetali, žvrgoleli, žvižgali, cvrkutali in se menda tako veselili sončnega dne. Pogled nama je uhajal na greben Košute in Grlovec. Čedalje globlje se nama je ugrezalo in postalo nama je jasno, zakaj so predhodnikovi sledovi že pred časom zavili s ceste in izginili v kopnem bregu. Treba si je bilo nadeti gamaše. Kjer cesta napravi desni ovinek, so naju markacije usmerile levo v grapo. Toda v njej je bilo toliko snega, da sva odnehala in se vrnila na cesto. Tudi tam ni bilo bolje, zato sva se obrnila (pozneje se je pokazalo, da sva storila prav, saj sva z višine videla, kako daleč naokoli teče cesta). Kljub silni strmini in neoznačenosti sva se odločila za kopno poseko. Snela sva gamaše in se s ceste povzpela nanjo približno 100 m pod grapo. Po kake četrt ure grizenja kolen med štori in razmetanim vejevjem pa naju je presenetila markacija; tam z desne (od markirane grape) priteče označena pot. Kratek čas se vzpenja po poseki, potem pa zavije nazaj v gozd. Znova sva si nadela gamaše in srečno prigazila do gozdne ceste in po njej v nekaj minutah na sedlo Koce.

V nosnice nama je kar planil duh po svežem lesu. Kako lepo je zadišalo! Sedlo je založeno s skladovnicami drv. Obsedela sva na ograjenem "balkončku" z mizo in klopema, poslušala ptičke, počivala in malicala. Nekaj lapuhovih cvetkov je že krasilo kopne zaplate. S sedla je lep pogled na Macno, ki je videti prav drzna, poraščena Javornik in Križni vrh pa sta se nama zdela precej pohlevna. A ko sva se ju lotila, sva spoznala, kako videz lahko zavaja. Snega je bilo skoraj meter, bil je moker in težak, udiral se je globoko in neenakomerno in po vsakem koraku navzgor sva se "zapeljala" nekaj centimetrov navzdol. Nisva veliko omahovala: ni se nama zdelo varno in ni bilo prijetno, pa sva obrnila. Javornik in Križni vrh naju bosta počakala, na vrsto pa pride tudi vabljiva Macna. Vrnila sva se po isti poti. Čiste hoje 2 uri in 20 minut v vsako smer, s tavanjem in martinčkanjem vred pa skoraj 8 ur svežega zraka in sonca.

xxx

Ko sem vpisala ta izlet v seznam najinih pohodov, sem v stolpcu Nadmorska višina opazila neverjetno "kontinuiteto": prejšnja Mozirska koča in tokratno sedlo Koce imata do metra enako višino: 1356 m. Seveda se – kakor pogosto – pojavljajo še drugačni podatki, a tako piše na zemljevidih in v vodnikih, ki sva jih uporabljala midva. Pri imenu – kakor tudi pogosto – prav tako ne manjka pestrosti: Hansen Ruhe, Hansenruhe, Herperschnigsattel. Nemško Ruhe pomeni mir, spokojnost, počitek, Hans pa je seveda Janez. In moj Janez se je na tem lepem spokojnem kraju počutil tako prijetno, da je kratko in malo pozabil biti slabe volje, ker nisva dosegla načrtovanega cilja. Pa drugič!