Vabilo

Z Gorenjskim glasom vas vabiva
na javno predstavitev moje pesniške zbirke Gora je moja muza
4. junija 2009 ob 18.00
v Hišo kulture v avlo Gorenjskega glasa
v Kranj na Bleiweisovo cesto 4.

Najlepša dolina v Karavankah

Tako pravijo o dolini Poden (Bodental). Na nedeljskem potepu po slovenskih (ne pa "slovenijskih") hribih sva uresničila zamisel z enega svojih prejšnjih izletov čez mejo. Kakih 8 km onkraj mejnega prehoda Ljubelj je pri cerkvici sv. Magdalene odcep levo proti Slovenjemu Plajberku (Windisch Bleiberg) in Žabnici (Bodental). Pred Boštom (gostiščem Sereinig) v Žabnici sva zavila desno in na razcepu pred mostičkom levo. Parkirala sva pri Podnarju (gostilni Bodenbauer), kjer so naju prijazno ogovorili v slovenščini. Ponašajo se s prelepim razgledom na Karavanke in z mogočno lipo, posajeno davnega leta 1636.

Pot 662 naju je vodila skozi gozd, pisan od trilistnih penuš, kalužnic, vijolic, mlečkov, podlesnih in trilistnih vetrnic, dvocvetnih vijolic, zajčjih deteljic, navadnega volčina, spominčic, tevja, telohov ... do Mlake (Märchenwiese = Pravljična trata) in prvih navadnih alpskih zvončkov, ki so naju potem spremljali večino poti, množice kalužnic in drobcenih sviščev. Nad Mlako sva se povzpela ob potočku, ki je najbrž dal jasi slovensko ime, spet v gozd med jetrnike in deveterolistne konopnice. Nato sva zavila desno na stezo, ki je na zemljevidu označena kot zahtevna (črtkana). Med spomladansko reso, lapuhi in celo belimi repuhi (pri nas so že odcveteli) sva se povzpela do križišča poti 662 in 603, kjer naj bi bilo zahtevnega odseka konec. Bila sva prijetno presenečena, saj je popolnoma nezahteven, še posebno strm ne, le na čistini pod križiščem se markacije izgubijo (v snegu) – držite se desno.

Z naslednjega travnika, kjer spet v nobeno smer ni oznak, sva uživala v pogledu na Palec, Nemški vrh in Vrtačo. Pot sva nadaljevala po melišču, poraščenem z ruševjem, grmički navadnega slečnika, alpskimi kosmatinci, alpskimi velesami, avriklji in wulfenovimi jegliči. Kjer je bilo treba na precejšnji strmini čez široke jezike snega, sva se kar malo bala zdrsa (zelo daleč bi šlo ...). Zemljevid nama je pripravil še nasprotno presenečenje: na Štincah (»štengicah«) so se začele jeklenice, zato sva pospravila palice; proste roke sva potrebovala tudi na mestih, kjer se je razmočen drobir ugrezal pod stopinjami, na suhih pa se je spodsipal, zato sva bila hvaležna ruševju, da sva se ga lahko prijela za »roke«. Jeklenice niso povsod napete in nekaj klinov je izruvanih. Po zemljevidu nezahtevna pot je bila za naju že kar plezarija. Bolj ko sva se dvigala, lepši je bil pogled nazaj na Vgrizevo planino (Ogrisalm). Na škrbini, kjer je bilo konec vzpona, sva v vpisni knjigi prebrala slovensko pohvalo, da je pot lepa in nezahtevna. Lepa je res, za šodrovce najinega kova pa ne čisto od muh. Ta odsek bi si na zemljevidu veliko bolj zaslužil črtkano črto kot tisti, ki je označen z njo.

Nato sva se spustila mimo drobcenega izvira in posebno razdrtega dela (skale se krušijo v velikih kosih in ob dolgih, globokih razpokah se utegne ob večji moči ali teži kak del poti podreti v globino) na Vrata (Matschacher Sattel, 1714 m). Niže doli so se oznake spet izgubile v snegu, zato sva do Celovške koče (Klagenfurter Hütte, 1664 m) sledila gazem. Kopne lise so krasili votli petelinčki in nunke. Vso pot sva bila sama, a na cilju je bila množica ljudi; večina pride gor po lažji poti skozi Medvedji dol. Kakšen lep kraj! Okrog koče se vrstijo Ovčji vrh ali Kozjak (Geiβberg), Svačica, Belščica, Orlice s Celovško špico, Stol, Vajnež z drugo Belščico, Struška.

Do križišča 662/603 sva se vračala po isti poti, od tam pa po 603 mimo izvira na prijetno Vgrizevo planino, kjer sva posedela v tišini med razgibanimi vrhovi. Dotedanji cvetlični ponudbi so se pridružili še pljučniki. Pod stenami Kosmatice sva s poti, ozaljšane z avriklji, špajkami, spominčicami, navadnimi lusneci in alpskimi mastnicami, opazovala slikovito skalovje Strugarice, potem pa sva se v strmih ključih spustila do gozdne ceste, kjer so naju pričakale pogačice in nokote. Kmalu sva zagledala dolino in še pred prvimi hišami našla označeno bližnjico do izhodišča. Slabi dve uri in pol gor in približno enako dol, vmes pa se je treba na vso moč obirati in pasti zijala, da vam ne uide kaj lepega.

Po hladnem šorleju pod Podnarjevo lipo (drugi gostje so neiznajdljivo sedeli pod sončniki, od katerih ni bilo prida sence) sva se ustavila še pri Sereinigu in si ogledala Jezerce (Meerauge = Morsko oko) neverjetne modrozelene barve in se po lesenih mostičih sprehodila okrog njega. Voda je tako čista, da se razločno vidi vse, kar leži na dnu. Legenda pripoveduje o povezavi z Blejskim jezerom: Podnarjevim je baje nekoč padel v Jezerce par volov, potem pa so ju našli v Blejskem (tako je pisalo v Gorenjskem glasu 25. 11. 2007).

Ne vem, ali je imel domačin Josip Šašel prav, da je Poden »najmičnejši dol osojnih Karavank«, strašno mičen je pa res: zaradi cvetličnega bogastva in slikovitih gora.

Gobavica in Rašica – dve mušici na en mah

Res nista kdo ve kakšni »muhi«, a za popoldne po službi čisto dovolj. Bilo je že v sredo – na, pa je že nedelja. Na Rašici sva bila doslej enkrat iz Povodja in enkrat čez Gobavico, a po drugi poti (takrat še ni bilo tegale dnevnika). Na Gobavico sva se povzpela iz Mengša s parkirišča pod njo (od zadnjič so ga asfaltirali), za Mengeško kočo pa sva nadaljevala tako kot takrat, ko sva osvajala najvišji vrh naše občine, dokler naju ni kažipot Rašica usmeril levo. Dobro označena mehka senčna pot po prijetnem gozdu se zmerno vzpenja in spušča, kot nalašč za pretegovanje udov po dopoldanskem sedenju v pisarni.

Pod Mengeško kočo sva splašila zajca. Med prvomajskimi prazniki sva jih na Velebitu v dveh dneh videla šest, pri nas pa še nikoli nobenega – ali ta mengeški le potrjuje, da je letos zajčje leto? Zaslišala (in začutila!) sem tudi prvega komarja letos; upam, da se ne napoveduje tudi komarjevo leto. Ko sva se spustila na drugo stran Gobavice, naju je pozdravil vzorno cvetoč spomladanski travnik, kakršnih se spominjam iz otroštva. Na Marinem hribu pa je Jani nenadoma vzkliknil: »Lej jo!« In so bile šmarnice. Zelo redko jih vidiva. V gozdu je cvetelo še precej smrdljivk (kako krivično ime za rožo, ki nič ne smrdi in nama je zelo všeč, posebno nazobčani listi), nežnih dolgolistnih naglavk in drugih rož, tudi jagod. Vso pot je bilo precej zimzelena, a šele z višino ga je krasilo čedalje več čudovitih modrih cvetov. Ne vem, kaj me je prijelo: »pogovarjala« sem se s kukavicami. Veliko se jih je oglašalo, a najbrž nisem nobene pretentala. Toliko o favni in flori.

Kake četrt ure od kažipota Rašica leži ob poti kvadrast kamen z vklesanim mrežastim vzorcem. Če kdo ve, kaj je to, naj mi, prosim, pove, zelo sem radovedna. Kmalu zatem se začne grebenska pot. Nama se sicer ni zdela posebno grebenska, a tako piše na kažipotih. Vodi mimo več kotanj, po obliki podobnih vrtačam, in manjših posek, poraščenih s praprotmi. Po uri in tričetrt sva stopila iz gozda pri geodetski točki, »bogatejši« za (recesijski?) napis , spomeniku heroju Koscu, po katerem se imenuje vrh (spet ima spominsko ploščo, zadnjič je manjkala), in razglednem stolpu na Rašici. Zlezla sva gor, veliko se pa nisva obirala, ker se je napovedoval dež.

Vrnila sva se malo drugače: pri prvem odcepu za Dobeno in Mengeško kočo sva zavila desno. To je pot, označena na zemljevidu Ljubljana in okolica, tako imenovane grebenske pa na zemljevidu sploh ni. V 40 minutah sva prišla na pot vzpona in nato v eni uri na izhodišče. Zadnje četrt ure naju je »spodbujal« dež. Lepo, da je počakal skoraj do konca!

Dan zmage

Danes je za naju z Janijem pravi dan zmage. Pohod ob žici okupirane Ljubljane je bil prav na 9. maj in po 33 km (po drugih podatkih 35 – mogoče so le obrnili zaporedno številko letošnjega pohoda: 53) sva si z zadoščenjem obesila okrog vratu zasluženi medalji. Ko sva izračunala, da bova hodila kakih 8 ur, nisva pričakovala česa posebnega, saj po hribih pogosto hodiva dlje in še strmino je treba premagovati, tu pa bova ves čas hodila po ravnem. Uvrstitev pohoda v tale dnevnik se vam mogoče zdi nekoliko sporna. No, tavanje res ni, ker je pot večinoma dobro označena (danes še dodatno), toda pohod je zelo slovenski (pravzaprav ljubljanski, a je moj kljub 30-letnemu »stažu« v Komendi še vedno zapriseženi Ljubljančan precej pogosto ugotavljal, da tu ali tam še ni bil in da tega ali onega še ni videl) in Golovec, edini hrib, na katerega sva se povzpela, je kljub pohlevnosti še vedno hrib.

Začela sva pri AMZS za Bežigradom. Jutro je bilo lepo in prijetno sveže. Tudi čez dan ni bilo hujše vročine, po številnih drevoredih in na Golovcu nas je božala senca, »obljubljene« plohe in nevihte pa so se tudi nekje zamudile. Na osmih kontrolnih točkah (še v Jaršah, ob Zaloški, na Fužinah, ob Dolenjski, na Livadi, ob Tržaški in pri Koseškem bajerju) so nam pritiskali žige ter delili vodo in sadje. Čeprav najraje pohajava sama, me tu množica ni motila, saj se ob takihle priložnostih v meni prebudi nekaj aktivizma iz mladih let. Veselje je videti staro in mlado, kako skupaj merijo kilometre – najbrž starejši res zaradi spominov in tovarištva, mlajši pa bolj zaradi druženja in rekreacije. Srečala sva kar nekaj znanih Slovencev pa tudi znancev. Ob poti je bilo videti mnoge, ki se nam sicer niso pridružili, a so tudi izkoristili lepo soboto: balinarji ob Balinarski poti so kakopak balinali, v Murglah so igrali tenis, po Koseškem bajerju so spuščali modele jadrnic. Veselili so naju drugačni, lepi ali vsaj zanimivi deli Ljubljane in novi pogledi nanjo. Na stebrih ob lepo urejeni poti sva prebirala imena podjetij, ki so podprla njeno gradnjo; mnogih ni več in nekaterih imen se niti ne spomniva.

Izkazalo se je, da naju pohod po trdi podlagi bolj utruja kot še tako strmi hribi. Asfalta sicer ni veliko (razen po Šiški, kjer nama je bilo tudi sicer najmanj všeč, ker označenost nekoliko šepa, za nameček pa je bila ta zadnja etapa, ko so naju že pošteno bolele noge, tudi najdaljša), a mehke gozdne poti in grizenje v strmine so najinim nogam očitno ljubši. Nizki pohodni čevlji noge tudi manj obvarujejo pred »stresom« kot sicer težji gojzarji. Toda na koncu sva se kljub bolečim nogam počutila kot zmagovalca.

Gora je moja muza

Moja muza ne pozna meja: med prvomajskimi prazniki sva se z Janijem potepala po severnem Velebitu, to pa ni tavanje po slovenskih hribih, zato danes le obvestilo: mojo pesniško zbirko boste od pojutrišnjem, 6. maja 2009, lahko kupili tudi v največji slovenski spletni knjigarni Cangura, ki bo poskrbela, da bo na voljo še v nekaterih bolje založenih trgovinah Mladinske knjige, DZS in Vale-Novak, vsaj tako so mi obljubili.

Kapunar in druge kozjaške uganke in zanke

Na najvišjem vrhu Kozjaka sva menda že bila. Že takrat mi je to pogorje zbudilo posebno radovednost (kakšno, si lahko preberete pri Košenjaku*) in samo vprašanje časa (in vremena) je bilo, kdaj bova šla preverit, ali je Kapunar razgleden ali ne (našla sem še razdelek 2417, kjer piše, da je slabo razgleden). Pri načrtovanju pohoda se rdeča črta na zemljevidu ni hotela čisto ujemati z vodnikom, zato sva si kos poti pomagala z vodničkom po evropski pešpoti E6. V Enciklopediji Slovenije, geslu Kozjak, pa je sledilo še eno presenečenje: najin ponedeljkov cilj je omenjen kot najvišji vrh »obmejnega dravskega hribovja«, a o Košenjaku ne bele ne črne. Vendar sem ga izbrskala: v geslu Golica, Koralpe. Mogoče pa le ni tolikšna sramota, da v zemljepisu nisem bila nikoli posebno močna ...

Parkirala sva v Radljah ob Dravi pri cerkvi sv. Mihaela. Napotila sva se levo od nje do ulice Ob potoku, tam pa se začne vzorno markirana pot E6. Pri zadnjem gospodarskem poslopju sva se povzpela po stopnicah v breg, posut z raznovrstnim pomladnim cvetjem, in kmalu sva bila v prijetnem gozdu. Poti je veliko, a niti za hip nisva bila v dvomih, katera je najina. Deloma se ujema z gozdno učno potjo. Mimo Hude luknje sva se povzpela do gozdne ceste. Od Majerhofa sva v daljavi zagledala cerkev sv. Treh kraljev. Kmalu zatem se v desno odcepi neznansko blatna vlaka in tam naju je čakalo neprijetno presenečenje: opozorilo, da planinska pot ni prehodna in da je zaradi sečnje in spravila lesa nevarno. Kako niso mogli tega napisati na izhodišču ali vsaj pri Hudi luknji?! Po tistem globokem blatu res nisva imela možnosti, vrniti pa se tudi nisva hotela. Nadaljevala sva po cesti in po dveh poskusih prišla dovolj daleč, da sva se prebila po brezpotju mimo odseka, na katerem ta čas sekajo, in spet ujela markacije. Poleg rož so naju razveseljevale predvsem praproti, ki so se ravno »rojevale«. Pri ne čisto jasnem kažipotu Žohar sta dve možnosti: nove markacije vodijo levo zelo naokoli mimo gostilne Žohar, naravnost po stari poti E6 (markacije so zbrisane) pa se gostilni izognemo. Tu se evropskim markacijam pridružijo Knafelčeve, kmalu pa se razidejo in prepustila sva se belo-rdečim. Mimo Ternika sva se povzpela do Škarca in slišala prvo letošnjo kukavico; bil je čudovit dan in upam, da bova tovrstnega »bogastva« deležna vse leto.

Od table na državni meji ni bilo več daleč do nekdanje karavle, od koder se vidi na dravsko dolino in Remšnik. Stavbo uporabljajo radioamaterji. Od enega izmed njih sva izvedela, da sva zdaj na cilju, češ da je njihova kuhinja (!) ravno na 1050 m (pred hišo pa piše, da stoji na 1000 m). Ko sem vztrajala, da mora biti po moje vrh pač na vrhu, se mu je menda zdelo nekoliko neumno, pa saj ni mogel vedeti, kakšna »raziskovalna« žilica me je prignala tja gor. Čez bližnji travniček sva se res povzpela na vrh, kjer sta le mejni kamen in rdeče-bela palica, razgleda pa prav nobenega. Ni čudno, da so se radioamaterji in planinci »razšli« (nekdaj je bila karavla menda tudi nekakšna planinska koča) in da so mnenja o (ne)razglednosti tako različna: eni se »razgledujejo« z vrha, drugi pa od karavle.

Vrnila sva se po drugi strani, saj so nama zagotovili, da je pot sicer nemarkirana, a razločna. Toda že pod Žniderjem sva jo izgubila in nadaljevala po cesti (gospodinja nama je kaj drugega odločno odsvetovala), kjer naju je z avtom prehitel omenjeni radioamater s »hudomušnim« vprašanjem, ali sva se odločila za bližnjico. Po njegovem sva bila obsojena na cesto do konca, a kdor ne hodi peš, pač ne ve za (označene!) bližnjice. Od Pavlija pa nisva videla nobene markacije več in ker na terenu že spet ni bilo tako kot na zemljevidu, sva se obrisala pod nosom za sv. Janeza, zato pa sva si ogledala Župankovo domačijo – partizanski spomenik.

Dve uri in pol gor, slabi dve dol in sedem ur svežega zraka.

*Šele pri tokratnem branju se mi je posvetilo, zakaj v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije razmejitev med deli Kozjaka ni videti jasna: ker je uvodni, splošni del besedila kar pod naslovom Vzhodni Kozjak, obravnava pa seveda tudi osrednjega in zahodnega, kar ni posebno posrečeno, saj uporabniki vodnikov ne beremo vedno od a do ž, ampak pogosto poiščemo samo razdelek, ki nas zanima, zato je pri vodnikih poleg natančnosti pomembna tudi "organiziranost".

Danes je izšla moja pesniška zbirka

Tri dni pred dnevom knjige je izšla moja pesniška zbirka Gora je moja muza: 103 strani sonetov, gazel in drugih pesmi o gorskem svetu, o njegovih lepotah, o sreči, ki jo poraja, in nesrečah v njem, o mislih in čustvih, ki se mi budijo v hribih in zaradi njih. Pesmim delajo družbo barvne fotografije. Pesnica Neža Maurer in planinski pisec Stanko Klinar, oba velika ljubitelja gora, sta napisala prijazne uvodne besede. Zadnja leta sem objavljala v Planinskem vestniku, zato me njegovi bralci že nekoliko poznate. Tam sem ob neki priložnosti že sodelovala z Igorjem Resnikom, zdaj pa je lepo oblikoval mojo knjigo.

Za pokušino naj bo magistrale sonetnega venca; njegov akrostih je dal zbirki naslov.

Goré, od nékdaj božje domovanje,
od nékdaj gnezdo za predrzne sanje,
razvnemajo skrivnostne domišljijo,
a ne le žêlje, tudi strah budijo.

Jeziku stene, grape, raza, planje
enako ni jecljanje, šepetanje
molitev, pesmi, zgodb, ki vró iz mene
o tej lepoti, ki me v gôro žene.

Jesen jo v barve pisane odene,
avrikelj v toplih dneh ji zaljša stene,
mečavo belo ljubijo koraki.

Ubrano poje, ko jo boža zarja,
zlovešče včasih na tamtam udarja
akorde temne za svoj ples z oblaki.
Če boste v tem tednu knjige iskali darilo za svoje planinske, gorniške prijatelje in tovariše, pomislite, ali jim je blizu poezija. Knjižico lahko za 15,50 EUR (+ 1 EUR za stroške pošiljanja) naročite na e-naslov gora-muza@siol.com ali po telefonu 040/30-30-54.