/L_9-4948_IMG.JPG)
Gozdnik in Kotečnik sta kar slikovita vrhova v Posavskem hribovju, žal pa nista razgledna. Izlet nanju je najlepši spomladi preden ozeleni bukov gozd.
Vremenoslovci in gorski reševalci svarijo pred plazovi v visokogorju, pa sva jo kljub želji, da bi se po daljšem času spet povzpela na kak "pošten hrib", mahnila na Kriško planino. Kako se pride iz Komende na Šenturško Goro, sem že opisala (tja se lahko tudi pripeljete iz Cerkelj in parkirate pod cerkvijo), danes pa sva šla še naprej. Klavrno jutro se je spremenilo v sončno, Ambrož pod Krvavcem (če zbirate žige Komendske planinske poti, vedite, da ga pri Martinjaku ni več, razen če so ga zelo dobro skrili) pa se je tako ovil v meglo, da sva komaj našla do cerkve. Naprej je spet sijalo sonce. Na planini Jezerca je bil
o prav pravljično. Pri eni zaprtih hišic sva si »izposodila« klopco, nad katero je zapisana neizpodbitna resnica: Na planincah luštno je ... (najlepša hvala za sicer neprostovoljno gostoljubje!). Smreke v beli opravi so bile kot kraljične in od nedotaknjene beline je kar jemalo vid. Na Kriški planini je ena žičnica služila redkim smučarjem, sicer pa pozidana in zaparkirana na naju ni napravila posebnega vtisa. Imela sva lep pogled na Krvavec, a meni je bil dosti bolj všeč hrib nasproti: Kržišče ali Pokovše z belimi pobočji, ozaljšanimi s smrekami v belih plaščih do tal pa nobenih hotelov in oddajnikov, še žičnica ni delovala.
Ko sva se vračala, je bilo na Jezercih še vedno lepo, Ambrož je še kar tičal v megli, niže doli pa se je začela uresničevati vremenska napoved: rosilo in snežilo je. Pa naju ni prida motilo, saj je bil za nama nad vsemi pričakovanji lep dan. Zame tudi zato, ker sva gazila do kolen po mehkem, suhem snegu in ker sem nekaj časa smela gaziti celo prva. Ponekod so nama utrli gaz že drugi, marsikje pa sva načela celec, kar je poseben užitek. Zaradi snega in precejšnje strmine na nekaterih odsekih je šlo bolj počasi: dobre tri ure gor in dobri dve dol.
Če vam je vzpon na Kovk s Cola prekratek, se odpravite nanj iz Vipavske doline, bolj natančno s ceste Ajdovščina–Col. Po daljšem strmem vzponu skozi prijetno senčne borove gozdičke vas bo pot pripeljala do vzletišča padalcev na Sončnici, od tam pa čez razgledne travnike do vrha Kovka.
Od marca do junija cveti na senčnih vlažnih mestih po vsej Sloveniji premenjalnolistni vraničnik, roža tega tedna. Na prvi pogled je podoben mlečkom, natančen pogled na njegov cvet pa vam bo povedal, da spada med kamnokrečevke. Njegova fotografija vas čaka na naši domači strani.
Ko sva prvič osvojila najvišji vrh komendske občine, sva zgrešila pravo pot. V sredo sva se odpravila tja v nasprotni smeri (iz Suhadol, ne iz Mengša) z več nameni: imeti se lepo, videti Mlinčke in Koseški hrib podnevi ter "zadeti" ribnik pa tudi odkriti, kje sva ga prvič polomila.
j so bile le uvod v klavrno sliko: večina mlinčkov je polomljenih, vode pa tako malo, da se komaj kateri še vrti. Tolažilo naju je le pomladno cvetje, posebno jetrnikov je v izobilju. Zagrizla sva v Strmec in v pol ure prisopihala na naš "vršac". Razgled je ponoči lepši, ker je letališče ozaljšano z lučkami. Nato sva se po poti, ki sva jo prehodila že decembra, spustila proti Kosezam. Jetrnikom, trobenticam, žafranom, kronicam, blagodišečim telohom, repuhom, tevju so se pridružili še petelinčki (pasji zob). Pri avtobusni postaji sva prečkala asfaltno
cesto in sledeč oznakam prišla k ribniku. Ribič je poročal, da krape, ščuke in postrvi še nekoliko zebe. Toda račji pari so se zaljubljeno zibali na vodi, da o vroči ljubezni žab sploh ne govorim.
Tik pred cerkvico se iz severa mimo ostankov gradišča na Gradcu priključi kolovoz, po katerem se odpravite proti Movražu. Kolovoz se hitro spremeni v ozko dobro vidno stezo, ki se ob postajah križevega pota spušča po travnatem pobočju do starega kolovoza. Temu sledite nekaj minut, nato pa ga pri IX. postaji spet zapustite in se v levo po dobro uhojeni stezi spustite v Movraž.
S Kuka se spustite proti Lačni, najprej po razglednih travnikih, nato pa po grebenu mimo Kroga in Vrha Križa. Tik pred zadnjim vzponom na Lačno se v levo odcepi dobro viden kolovoz (označen z oranžnimi puščicami), po katerem se spustite nazaj v dolino. V dolini se kolovoz izteče na staro pot iz Smokvice v Gračišče. Na njej zavijete desno in v nekaj minutah vas bo pripeljala do asfalta le 150 metrov od križišča kjer ste parkirali.
V sredo je bila na vrsti popoldanska »turca« na Šenturško Goro. Če niste iz Komende kot midva, lahko parkirate nasproti gasilskega doma ali ob Domu sredi vasi (če občinski uslužbenci in njihove stranke pustijo še kaj prostora) ali pa na parkirišču pod cerkvijo ali poleg nje. Iz središča vasi sva se napotila po klancu mimo beneficiatske hiše z znamenito knjižnico Petra Pavla Glavarja, nekdanjega Glavarjevega špitala, pokopališča in cerkve sv. Petra, ki se ponaša z nekaj imenitnimi umetninami, ter Glavarjevega vodnjaka, za graščino pa po bregu navzdol 
in po mostu čez Pšato na Podboršt. Na razcepu sva zavila levo proti Komendski Dobravi. Na koncu Podboršta stoji dom našega planinskega društva, pred njim pa v pokritem votlem drevesu skrinjica z vpisno knjigo in žigom Komendske planinske poti (KPP). Kažipot naju je usmeril v gozd, da ni bilo treba po asfaltu. Mimo bajerjev, v katerih poleti cveto lokvanji, in partizanske bolnice (kratek označen odcep z glavne poti) sva prišla na Komendsko Dobravo. Na razpotju nad njo sva se odločila za vzpon po poti »Na skalo« (tudi »Čez skalo«) in za vrnitev čez Zaloški ro
b. Na Skali je klopca za uživanje razgleda in še ena za privezovanje duše. Ko sva prišla do ceste skozi Šenturško Goro, ni bilo nobenega namiga, kam zdaj. Izkazalo se je, da je treba desno. Razen na tem mestu je pot dobro označena. Sprva teče precej po ravnem, sicer pa je razgibana, polna razcepov, križišč, mostičkov in na koncu tudi precej strma.
ndsko planinsko društvo: 12 ur Šenturške Gore maja ob občinskem prazniku in pohod z baklami k polnočnici, ki jo daruje priljubljeni župnik Pavle Juhant iz Tunjic (te so (malo manj) znane tudi po tem, da sem tam začela svojo planinsko »kariero«).
Po štirih dneh brez spleta zamujam še bolj kot sicer zaradi običajnega pomanjkanja časa. Prejšnjo soboto sva se podala na Blegoš iz Leskovice. Parkirala sva pred cerkvijo, kajti parkirišča za njo ni več, ker tam gradijo mrliške vežice. Ta pot je že opisana na spletišču Zaplana.net. Od tam, kjer se združi s tisto iz Volake, se je Ivan bolj posvetil levi, neoznačeni različici (ker pač rad tava), z Janijem pa sva izbrala označeno čez Jelence. Ker se po poti razliva voda, je pone
kod precej poledenela. Pri ličnem zavetišču Gorske straže sva malo posedela, potem pa se povzpela do sedelca, s katerega do Koče na Blegošu ni več daleč. Pozimi je vedno lepo doživetje, ko stopimo iz gozdne sence na sončno Leskovško planino, kjer se desno nad kočo dviga Blegoš, ves bel in ozaljšan z zimsko nališpanimi drevesi. Zgoraj je malo pihalo, razgledi pa so bili čudoviti.
imi zgažena. Lahko potrdim, da je in da je prav prijetna. Kakih 10 minut pod sedelcem sva se tik pred strmejšim spustom ceste ločila od nje in zavila levo na markirano pot. V križišču na prelazu med Poljansko in Selško dolino je spet kažipot za Črni vrh. Tam sva se vzpela po strmi potki med smrekami. S Smoletovš je lep pogled nazaj na Blegoš. Spustu na Pretovč je sledil še vzpon na smučišče Smučarskega centra Cerkno na Črnem vrhu. Bilo je precej smučarjev, a brez gneče in sneg je bil še prav dober. Ko sva se naužila lepih razgledov (tudi na Blegoš), sva sledila markacijam do naslednjega smučišča, od koder pa sva hitro pobegnila, kajti iz zvočnikov je neusmiljeno
rohnel Franci na balanci. Za sedežnico Počivalo sva se kar na pamet spustila na asfaltno cesto. Ob njej je velik elektrovodni stolp, na katerem sta markaciji, vendar ne povesta nič določnega, saj sta čisto osamljeni. Nekaj metrov naprej se od ceste odcepi pot, ki se v ključih spusti na travnike. Po zemljevidu bi bilo treba pod sedežnico Počivalo, a to je mogoče šele čez čas, ker je na začetku pobočje prestrmo. Enako je nad postajo sedežnice, zato sva tam zavila desno skozi gozd na smučarsko progo in ob njej do postaje, pod njo pa po asfaltni cesti proti Škofji Loki; markiranih poti z zemljevida namreč ni hotelo biti. Skozi razpotegnjene Gorenje Novake (tam sva še zadnjič pomahala Blegošu) in Robidnico sva se vrnila v Leskovico; zdi se, da je asfaltna cesta speljana po trasi nekdanje planinske poti, saj je ob njej še nekaj markacij.
